Dokumentarni film povzema in pojasnjuje nenavadno odkritje, s katerim si je zgodovinar dr. Egon Pelikan prislužil Zoisovo priznanje ter vznemiril domačo in tujo stroko, ob njej pa tudi del javnosti. Odkritje je po mnenju ustvarjalcev izjemno pomembno za dojemanje narodove preteklosti, ki jo v pomembnem delu tudi na novo opredeljuje, in menimo, da gre za nacionalno prelomen projekt.
Prvi del filma se ukvarja s slovenskim slikarjem Tonetom Kraljem, njegovim mestom v zgodovini umetnosti, njegovim nekonvencionalnim slikarskim in mladostnim odraščanjem ter odnosom z bratom Francetom. V drugem delu ga srečamo še enkrat v zvezi s Kostanjevico na Krki, ukvarjamo se tudi z njegovim mitskim statusom med Slovenci, z ilustriranjem Martina Krpana.
Drugi del filma se ukvarja s političnimi razmerami na Slovenskem po prvi svetovni vojni, predvsem z rapalsko mejo in z usodo ljudi, ki so ostali odrezani od matičnega naroda. Menimo, da kljub vključitvi v šolski kurikulum javnosti v osrednji Sloveniji tragedija rapalske meje še vedno ni blizu. Predvsem omenimo delovanje duhovščine v Julijski krajini in poudarimo razliko med stališči in delovanjem ljubljanskih cerkvenih oblasti in narodnoobrambno držo primorskih duhovnikov. Omenimo tudi stike in kanale, ki so duhovnike povezovali z jugoslovanskimi oblastmi, ter poudarimo pojme, kot so slovenski nacionalizem in iredentizem Primorcev.
Bistveni del dokumentarnega filma se ukvarja z delovanjem slikarja Toneta Kralja za rapalsko mejo. Kot cenjen in priljubljen slikar cerkvenih poslikav je v primorskih cerkvah preživel več desetletij. Znano je, da je v nekaterih cerkvah svoje nestrinjanje s fašističnimi, kasneje tudi nacističnimi oblastmi pokazal s satiričnim slikanjem nekaterih vodilnih političnih osebnosti ter tudi dogodkov tistega časa. O teh poslikavah se je dolgo šušljalo, kasneje so bila na to temo napisana tudi nekatera znanstvena in psevdoznanstvena dela. Tako bi ostalo, če se dr. Pelikan ne bi lotil sistematične raziskave tega Kraljevega opusa. V letu raziskovanja je odkril kar 50 cerkva, v katerih je Kralj v svojem delu na tak ali drugačen način ironiziral zatiralce in kasneje tudi okupatorje. Še večje presenečenje pa je sledilo, ko je raziskovalec položaje cerkva označil na zemljevidu ter od ene do druge potegnil črto. Izrisala se je natančna meja slovenskega etničnega ozemlja v tedanji Julijski krajini, kar Kraljevo delo postavlja v povsem druge, ne le neodkrite, temveč tudi nikoli prej opažene okvire.
V zadnjem delu se s Kraljevim delovanjem ukvarjamo na recimo temu fenomenološki ravni. Pojasnjujemo sodobne in celo v sodobnem zgodovinopisju dokaj nove pojme, npr. ideološko markacijo prostora. Prinašamo tudi odzive tujih eminentnih raziskovalcev, ki so nad omenjeno Kraljevo potezo navdušeni.
Ob koncu; Kraljevo delo – poslikava primorskih cerkva med obema vojnama ni le upor posameznika, ki se je z umetnostjo zoperstavil politični in kulturni nadvladi, temveč na simbolni ravni pojasnjuje in komentira, predvsem pa ironizira ironije in cinizma polno dvajseto stoletje.