Skoraj tri leta po začetku konflikta je Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU predstavil rezultate raziskave o položaju ukrajinskih beguncev v Sloveniji, ki jo je naročila Agencija ZN-a za begunce (UNHCR).

Natančnega podatka o tem, koliko ukrajinskih beguncev je trenutno nastanjenih v Sloveniji, pravzaprav ni. Vemo le, da jih je od začetka vojne v Ukrajini februarja 2022 začasno zaščito pri nas prejelo skoraj deset tisoč.

Nekoliko zgovornejši je podatek, da naj bi nekaj manj kot 4000 odraslih Ukrajincev prejemalo denarno socialno pomoč in okoli 3300 dodatek za zasebno nastanitev, pri čemer večina prejemnikov najverjetneje dobiva obe vrsti pomoči naenkrat. Glede na izsledke raziskave naj bi finančno pomoč države prejemalo 75 odstotkov vseh ukrajinskih beguncev v Sloveniji, a hkrati moramo upoštevati, da je kar 37 odstotkov ukrajinskih beguncev otrok oziroma mladostnikov, mlajših od 18 let.

"V Sloveniji je več kot 8000 ljudi s povprečno zelo visoko izobrazbo, z visoko stopnjo znanja in izkušenj. Odkrili so, da jim zaposlitev pri nas predstavlja zelo veliko težavo. Na njihovo srečo se je Slovenija kot država odzvala z veliko pomoči, od socialne pomoči do subvencije za namestitev, kar jim močno olajša življenje. So pa hkrati izrazili željo, da želijo ostati v Sloveniji in tudi svoj poklic opravljati tu," je poudarila Špela Kastelic z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije.

Večina ukrajinskih beguncev je pri nas nastanjenih že več kot dve leti. V zadnjem času pa država mesečno obravnava okoli 170 prošenj za zaščito. Begunci prihajajo predvsem iz Kijeva ter iz Doneške, Harkovske in Hersonske oblasti, pa je v predstavitvi raziskave pojasnil Lorenzzo Leonelli iz pisarne UNCHR-ja v Budimpešti.

Povprečno gospodinjstvo ukrajinskih beguncev ima dva člana, najpogosteje mater in otroka. Kar 68 odstotkov gospodinjstev vodijo ženske same, v kar 57 odstotkih gospodinjstev so otroci.

Večina beguncev (93 odstotkov) se pri nas počuti varne in jih ne poroča o skrbeh (86 odstotkov), prav tako v miru sobivajo z večinskim prebivalstvom. Vseeno jih je okoli 17 odstotkov izkusilo različne sovražnosti, med katerimi prednjačijo verbalno nasilje in sovražni komentarji na družbenih omrežjih. Le zelo majhen delež jih poroča o neenaki obravnavi pri pridobivanju nastanitve ali iskanju dela.

Negativnih izkušenj imajo tako ukrajinski begunci pri nas v povprečju manj kot v drugih državah (v Bolgariji, Romuniji, na Slovaškem, Poljskem in Češkem). Tudi zato jih velika večina, kar 84 odstotkov, namerava ostati v Sloveniji. Le osem odstotkov jih razmišlja o vrnitvi domov in le en odstotek o selitvi v drugo državo.

Kar 54 odstotkov delovno aktivnih Ukrajincev ni zaposlenih

Manj spodbudni so podatki o ekonomski vključenosti ukrajinskih beguncev. Kar 54 odstotkov delovno aktivnih Ukrajincev ni zaposlenih. Povedano drugače, kar 71 odstotkov od tistih, ki so imeli zaposlitev v svoji državi, je pri nas brezposelnih. Zanimivo je, da je v drugih evropskih državah njihova stopnja zaposlenosti precej višja kot pri nas, celo na Madžarskem, kjer je jezikovna bariera zanje precej težje premostljiva.

Razloge za nizko stopnjo zaposlenosti so načeli tudi udeleženci okrogle mize, ki je sledila predstavitvi skupne raziskave UNCHR-ja in ZRC SAZU. Med glavnimi razlogi so se izrisali zelo visoka izobraženost, nezadostno znanje jezika za visoko kvalificirane poklice in izguba socialnih transferjev v primeru zaposlitve.

Ukrajinski begunci v Sloveniji so zelo visoko izobraženi, kar tri četrtine jih ima vsaj univerzitetno izobrazbo. Kot je izpostavil Lorenzzo Leonelli, jih ima kar nekaj občutek, da njihove kvalifikacije v Sloveniji niso ustrezno prepoznane, hkrati pa se jim zdi administrativni proces priznavanja izobrazbe in kvalificiranosti preveč zamuden.

V primeru zaposlitve begunka z otroki izgubi socialno pomoč

Mariya Ardyukova iz Slovenske filantropije je ob tem izpostavila, da si visoko izobraženi begunci in begunke, ki so imeli v svoji državi določen poklic, status in način življenja, ne želijo končati na delovnih mestih, za katera so po izobrazbi prekvalificirani, ne želijo delati v proizvodnji, fizičnega ali izmenskega dela. Kar je glede na povprečno gospodinjstvo, ki ga vodi mati samohranilka, tudi razumljivo. Opozorila je še na to, da mati, ki v Slovenji živi sama z otroki, v primeru zaposlitve izgubi tako socialno pomoč kot nadomestilo za nastanitev. Zaposlitev se tako finančno skoraj ne izplača, obenem pa ima manj časa za otroke.

Če je od februarja 2022 kar 10.000 Ukrajincev vseh starostnih skupin pri nas prejelo začasno zaščito, pa jih je na Zavod RS za zaposlovanje prijavljenih le 500, je povedala Nina Marin z ZRSZ-ja, na leto jih okoli 100 uspešno najde zaposlitev. "Matere z otroki, ki začenjajo primerjati plačo in prejemke, ugotavljajo, da so na slabšem, če začnejo delati. Tu bi bile treba sistemske spremembe, a ne da se ukine pomoč," je dejala Marin. Predlogi so šli tako v smeri, da bi begunci ob zaposlitvi ohranili vsaj nadomestilo za nastanitev. Zaposlitev je namreč tudi pomemben del integracije odraslih v družbo, podobno kot šola za otroke. Dalj časa brezposelni odrasli se lahko ujamejo v zanko, da hodijo le še na tečaje. Diskrepanca med tem, kar bi si želeli delati in kar je na voljo, je namreč kar precej velika, je opozorila Marin.

Na okrogli mizi so sogovorniki izpostavili tudi jezikovne ovire za zaposlovanje v poklicih s področij zdravstva, šolstva, prava in podobno. Ukrajinski begunci zelo hitro dosežejo raven slovenščine A1, precej težje pa raven C1. Zato so pozvali tudi k državnemu subvencioniranju nadaljevalnih tečajev slovenščine, ki bi lahko pospešili integracijo visoko kvalificirane delovne sile v slovensko družbo. Včasih pa morajo begunci tudi predolgo čakati na začetni tečaj slovenščine, je dodala Ardyukova, za tiste, ki bi si danes želeli začeti učiti slovenščine, bo prvi tečaj s potrdilom upravne enote na voljo šele februarja 2025, je opozorila.

Otroci vse lažje sledijo pouku

Zelo visoka je vključenost otrok v šole. Kar 93 odstotkov je vpisanih v osnovne in srednje šole. Kar 79 odstotkov pa se jih poleg šolanja v Sloveniji na daljavo udeležuje tudi šolanja v Ukrajini. Kot je pojasnil Leonelli, si begunci želijo ohraniti stik s svojo državo, obenem pa jih skrbi, da bi imeli težavo z veljavnostjo spričeval ob morebitni vrnitvi domov. Vsekakor pa dvojno šolanje pomeni, da otroci in njihovi starši za izobraževanje namenijo več časa.

"Ker otroci govorijo slovanske jezike, torej ukrajinsko in/ali rusko, je jezikovna prilagoditev v šolah zanje lažja. Vseeno se pojavljajo primeri, ko imajo težavo s sledenjem snovi, nekaj je bilo tudi primerov medvrstniškega nasilja, a načeloma se dobro počutijo v šolah in vse lažje sledijo pouku, saj bo od začetka vojne kmalu minilo tri leta, kar pomeni, da so imeli dovolj časa za prilagajanje v učno okolje," je dejala Kastelec.

Dostopnost zdravstva

71 odstotkov ukrajinskih beguncev je v času raziskave poročalo o potrebah po zdravstvenih storitvah. 15 odstotkov jih je poročalo o nezmožnosti dostopanja do zdravstvenega sistema. Med razlogi so navedli jezikovne ovire in pomanjkanje denarja za plačilo zdravstvenih storitev.

Kar 38 odstotkov jih je poročalo tudi o težavah z duševnim zdravjem in bi potrebovali podporo. Za številne to predstavlja tabu, zato se pogosto odločijo za pomoč na daljavo, v izvorni državi.

Kastelic je namreč pojasnila, da begunci večinoma prejemajo le osnovno zdravstveno pomoč, nimajo pa dostopa do sekundarne in terciarne ravni zdravstvenega sistema. "Kar pomeni, da osebe s kroničnimi boleznimi in daljšimi terapijami, ki so jih prejemali v Ukrajini, zdaj teh ne morejo prejemati ali pa se srečujejo z visokimi stroški terapij v zasebni zdravstveni sferi," je opozorila.

Jure Gombač z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije na ZRC SAZU je ob tem še poudaril, da se begunci spopadajo s težavami na področjih, kjer se z njimi srečuje tudi večinska populacija, torej predvsem z dostopnostjo stanovanj in zdravstvene oskrbe.

Pojasnil je še, da so intervjuje za namen raziskave izvajale ukrajinske kulturne mediatorke, brez katerih bi se težko povezali s tukaj živečimi begunci in nanje naslovili zelo osebna vprašanja o financah, duševnem zdravju, morebitnih sovražnostih ... Hkrati so ukrajinski begunci razpršeni po vsej Sloveniji od Ljubljane, Maribora, Obale do Gorenjske, in "če nisi povezan s populacijo, je intervjuje zelo težko izpeljati", je poudaril Gombač in se mediatorkam zahvalil za njihovo pomoč.