Marie Aimee Umugeni je predsednica ženskega centra Nyamirambo (Nyamirambo Women's Center – NWC) iz Ruande, ki je Ljubljano obiskala na povabilo Mirovnega inštituta, ki skupaj s slovenskim zunanjim ministrstvom pomaga omenjenemu centru. Ker smo pred kratkim obeležili 20. obletnico začetka genocida v Ruandi, kjer je v stotih dnevih pobojev hutujskih milic in vojske nad Tutsiji in zmernimi Hutuju umrlo kar 800.000 ljudi, je bil obisk simpatične Ruandčanke še toliko bolj zanimiv.
Iz pogovora z Marie Aimee je mogoče razbrati, da živi za svoje delo v centru, ki pomaga številnim ženskam na področju formalnega in neformalnega izobraževanja, jim pomaga pri socializaciji in vključevanju v družbo, jih vzpodbuja k sodelovanju v dejavnostih lokalnih skupnosti ter jih ozavešča o njihovih pravicah. O centru govori z zanosom, veliko ve povedati tudi o spremenjeni vlogi žensk v ruandski družbi v zadnjih dvajsetih letih, ko so po genocidu ženske pravzaprav na noge znova postavile celotno državo.
Da je genocid tudi 20 let kasneje še vedno boleča izkušnja za vso državo in vse Ruandčane, ni težko razumeti. Marie Aimee je genocid preživela tudi sama in v tragediji izgubila kar nekaj bližnjih, a sama priznava, da je bila takrat premlada, da bi zares dojela, kaj se je zgodilo, zato tudi spopadanje s tragedijo zanjo ni bilo tako boleče, kot bi lahko bilo. Ob tem pa pove, da celotna država veliko vlaga v to, da bi lahko ljudje zaživeli skupaj v spravi in da jim to uspeva, saj med ljudmi prevladuje upanje, brazgotine zločina pa se počasi, a vztrajno celijo.
Ob tem naj povemo še, da bi morala z Marie Aimee na dvotedenski obisk Slovenije priti še ena predstavnica NWC-ja, Jeannette Mukeshimana, ki pa vize za vstop v EU ni dobila. Obe vabljeni gostji sta dobili vabilo in garantno pismo od Mirovnega inštituta, priložili so še dodatno pojasnilo in program za vsak dan študijskega obiska, kupili dve povratni letalski vozovnici in rezervirali skupno dvoposteljno sobo v hotelu v Ljubljan, a je belgijsko veleposlaništvo v Ruandi ob zavrnitvi Jeannettine vize zapisalo, da namen njenega obiska v Sloveniji ni bil jasen in da iz njene dokumentacije ni bilo jasno, da bo območje EU-ja po koncu študijskega obiska zapustila in se v Ruando vrnila, saj tam naj ne bi imela nobenih tesnih vezi. Marie Aimee je namreč poročena in ima dva otroka, Jeannette pa je samska.

Ste predsednica ženskega centra Nyamirambo (Nyamirambo Women's Center). Kako se je ideja, ustanoviti tak center sploh rodila in ali je težko vzdrževati tako dejavnost?
Je težko, ampak v Ruandi ima veliko ljudi majhne skupine, tako moški kot ženske, kjer skušajo po svojih najboljših močeh zbirati denar in po letu dni, ko nekaj zberejo, to podarijo enemu izmed članov ali članic, da si ta lahko nekaj kupi. Odločijo se, da bodo v škatli zbirali denar in po enem letu bodo to škatlo odprli in pomagali nekomu. To je način varčevanja in način pomoči.

Vaš center je bil ustanovljen zato, da bi pomagali domačim neprivilegiranim ženskam in jim pomagati pri usposabljanju, da bi dobile boljše možnosti za zaposlitev. Kako uspešni ste?
Ženskam pomagamo: k nam pridejo ženske, ki ne znajo brati in pisati, ki ne znajo prebrati knjige in ne znajo šteti, v centru pa se naučijo brati in pisati, in to jim pomaga pri njihovih t. i. majhnih podjetjih. Tiste ženske, ki so šolo končale nekje v srednji šoli, imajo možnost svoje šolanje nadaljevati. Jaz sem na primer končala srednjo šolo, nato pa sem s pomočjo Nyamirambo Women's Centra dobila sponzorja in dokončala še fakulteto. Center torej pomaga in daje moč ženskam tako, da lahko končajo svojo formalno izobrazbo ali pa se izučijo praktičnih znanj - če ženske niso imele možnosti, da bi obiskovale šolo, lahko pridejo v center in se tam izučijo ročnih spretnosti ali se naučijo šivati in podobno.

V vaš center se ženske vključijo tudi zato, da bi izboljšale svoj ekonomski in socialni položaj. Ko končajo programe v vašem centru, so bolje pripravljene? Ali ženske, ki sodelujejo v vašem centru, pozneje res lažje dobijo zaposlitev oz. se vključijo v družbo?
Ruanda je bila včasih belgijska kolonija, zato smo govorili francosko. Leta 2008 pa so uradni jezik (poleg maternega jezika kinyarwanda op. a.) spremenili v angleškega, zato številne ženske sploh niso imele možnosti za delo, ker niso govorile angleško. Ker niso znale angleško, tudi niso mogle v sosednjo Ugando, da bi delale tam. S tem, ko se pri nas naučijo angleško, pa imajo možnost, da delajo v Ugandi, Tanzaniji ...

Kako visoka je pismenost med ženskami v vaši skupnosti? In koliko žensk dejansko govori angleško?
Nepismenih je 29 odstotkov žensk v naši skupnosti, angleško pa jih ne govori veliko. Natančnega podatka nimam, a ni jih veliko.

Koliko ljudi dela v vašem centru?
Pri nas je ogromno žensk (smeh). Tiste na primer, ki se učijo šivati, lahko naprej prodajajo svoje izdelke in s tem zaslužijo. 18 žensk nas je zdaj, ki šivajo in ustvarjajo dobiček, med nami so učiteljice pisanja in branja, učiteljice računalništva, učiteljice ročnih spretnosti. In seveda ženske, ki delajo v pisarni in administraciji.

Koliko žensk je vsako leto vključenih v vaš center? In koliko časa trajajo tečaji?
Na tečaj branja in pisanja je vključenih približno 20 žensk, ki pridejo trikrat tedensko, na tečaj računalništva je trenutno prijavljenih 17 žensk, ki prav tako prihajajo trikrat tedensko, tečaj šivanja obiskuje 16 žensk, angleščine pa se uči 20 žensk. Tečaj branja in pisanja na primer traja šest mesecev, po zaključeni prvi stopnji lahko ženske nadaljujejo na višji stopnji, mi pa vpišemo novo začetno stopnjo.

Vaš projekt podpirata tudi Mirovni inštitut in slovensko ministrstvo za zunanje zadeve. Kako se je sodelovanje sploh začelo in ali bi vam uspelo tudi brez njihove pomoči?
Od začetka je bil predvsem Mirovni inštitut tisti, ki je podpiral naše delovanje, pozneje se je pridružilo še ministrstvo. Če bi nam ustavili pomoč, bi lahko nastale zelo velike težave, saj vseh dejavnosti, ki jih organiziramo, in prostora, kjer imamo sedež in ga najemamo, ne moremo financirati sami. To je za nas zelo pomemben del naših sredstev, zato je pomoč Mirovnega inštituta in ministrstva za zunanje zadeve ključnega pomena. Zdaj se vse bolj trudimo, da bi organizirali dejavnosti, ki prinesejo tudi dobiček, ki pomaga centru, da vlaga v svoje dejavnosti, a to ni dovolj. To šele začenjamo, zato brez druge pomoči ne moremo delovati.

Center se vedno bolj osredotoča tudi na turizem, vam to že prinaša dobiček?
Da, turizem je ena izmed dejavnosti, ki nam prinaša dobiček. Lani septembra in oktobra smo začeli dobivati vedno več turistov. Imamo ljudi, ki nam pomagajo pri organizaciji naših vodenj po četrti Nyamirambo. Tako imamo zdaj ljudi, ki se izobražujejo pri nas in so postali usposobljeni vodniki, ki lahko turistom ponudijo dobro storitev.

Ker je bilo v genocidu ubitih toliko moških, prebrala sem podatek, da so leta 1994, ko se je pobijanje končalo, ženske predstavljale kar 70 odstotkov populacije, so morale ženske pravzaprav na novo zgraditi družbo. In po tem, kar lahko vidimo, ste ženske naredile izjemno delo, a zagotovo ni bilo lahko?
Da, to je bilo izjemno težko obdobje, a ker so ljudje počasi začeli s spravo in so skušali ponovno zgraditi državo, kot je bila prej, nam je uspelo.

Kaj pa enakopravnost spolov v Ruandi? Ruanda ima največji odstotek žensk na visokih položajih in največ žensk v parlamentu in vladi na svetu. Pa so ženske res enakopravne, so obravnavane enako in imajo enake pravice kot moški?
Pred leti ženske niso imele enakih pravic kot moški, toda počasi, z leti in s posebnimi programi in izobraževanji, je vladi uspelo izboljšati položaj žensk in jih opogumiti, da lahko naredijo vse, kar delajo moški. Če sta moški in ženska hodila na isto univerzo, zakaj bi moški lahko bil minister, ženska pa ne? Danes tako spol ne igra več pomembne vloge, če sta ženska in moški enako izobražena, lahko zasedeta enako delovno mesto. Vlada tudi spodbuja ženske in dekleta, da se tudi one lahko usmerijo v znanost ali bolj tehnične poklice. Tako da zdaj tudi med ženskami, ki so se prej otepale takih poklicev, prevladuje miselnost, da lahko postanejo mehaničarke, matematičarke ali znanstvenice.

So ženske v Ruandi dovolj ozaveščene o svojih pravicah? Lahko vidite razliko med vlogo žensk v ruandski družbi in odnosom do žensk pred 20 leti in danes?
Danes so ženske svobodnejše in lahko govorijo o tem, kar se jim dogaja. Prej so morale biti ženske, če so imele težave doma, tiho, v naši družbi je veljajo, da je bolje biti tiho in ne razkriti ničesar o zasebnem življenju, zdaj pa lahko gredo ženske na policijo ali k ustreznim organom, kjer lahko povedo, kaj se jim dogaja. Tudi v lokalnih skupnostih imamo ljudi, ki se ukvarjajo s takimi primeri, in ženske vedo, kam se lahko obrnejo in poiščejo pomoč.

Kaj pa nasilje v družini in spolno nasilje, brala sem, da je ruandska vlada uvedla ostre kazni za storilce takih dejanj. Kako pa je v resničnosti, so storilci res kaznovani?
Da, storilci so res kaznovani. Za spolni napad na mlajšo deklico, recimo, morajo storilci v zapor za 25 let. Če sodnik odloči, da je nekdo res kriv očitanega dejanja, mora v zapor za 25 let. Tudi če ženska svojega moža obtoži nasilja, in je ta razglašen za krivega, bo moral v zapor za najmanj eno leto, odvisno od resnosti kaznivega dejanja.

Koliko žensk pa prijavi spolno nasilje ali zlorabe? Jih je vedno več ali se še vedno skrivajo za zidovi svojih domov?
Zdaj vse ženske poročajo o nasilju, moški pa se pritožujejo, da jih ženske pogosto obtožijo po krivem, oni pa so kaznovani za dejanja, ki jih niso zagrešili. Moški se šalijo, da zdaj ženske nad njimi izvajajo nasilje (smeh). Policija ves čas skrbi samo za ženske in tako včasih pozabi, da lahko tudi ženske zagrešijo kakšno kaznivo dejanje.

Gotovo posledice genocida vplivajo tudi na odnose med ženskami, še posebej v vaških območjih, kjer morajo sobivati z ljudmi, ki so morda umorili njihove sorodnike. Kako se ženske pomirijo s tem in ali sodelujejo z drugimi ženskami?
Predvsem na vaseh je res tako. Genocid je preživelo veliko žensk, ki so ostale same ali z otroki, a so lokalne oblasti (ki se imenujejo tigachacha) vse ljudi v vaseh posedle skupaj in jim skušale pomagati, da so razumeli vse vidike tragedije. Če so ljudje povedali, kaj se jim je zgodilo, priznali napačna dejanja in prosili za odpuščanje, so jim lokalne oblasti pomagale pri razumevanju, da morajo pustiti preteklost za seboj, da morajo živeti naprej in da morajo živeti skupaj. S tako pomočjo si ljudje v vaseh med seboj pomagajo in živijo skupaj v miru. Pomembno je, da svojim otrokom povemo, kaj se je zgodilo, da se zavedajo preteklosti, a tudi če jim razlagamo, kdo je ubil njihove stare starše, je pomembno, da to naredimo doma, ne smemo otrok učiti, naj ne pozdravljajo ljudi, ki so lahko posredno povezani s tem. Na zločin moramo pozabiti in živeti skupaj.

Dejstvo je, da je mednarodna skupnost pri ruandskem genocidu popolnoma zatajila, saj so države ščitile svoje lastne interese. Če bi zadeve potekale drugače, bi najbrž lahko rešili kar nekaj od izgubljenih 800.000 življenj. Kako danes, 20 let pozneje, gledate na ta (ne)odgovor mednarodne skupnosti? Imate še vedno zaupanje v mednarodne organizacije?
To je težko vprašanje. Ruandci ves čas poudarjajo, da bi, če bi ljudje bolj skrbeli drug za drugega in boljše opravljali svoje delo, lahko rešili veliko ljudi. A mednarodna skupnost ni opravila svojega dela. In zdaj, ob 20. obletnici genocida, se v svetu še vedno ve, kdo je odgovoren za tragedijo in čigava krivda je, da se je genocid zgodil. Mogoče pa bo čez nekaj let kdo le prevzel odgovornost ...

Slovesnost ob obletnici genocida je bila izjemno čustvena. Je mogoče med Ruandci v tem času čutiti upanje in voljo za boljšo prihodnost?
7. aprila se je le začel čas slovesnosti, ki bodo trajale sto dni. Prvih sedem dni so oblasti ukazale, da je treba popoldne zapreti vse urade in trgovine in da se morajo vsi ljudje udeležiti skupinskih dejavnosti, ki jih organizirajo. Prepovedane so poroke, vsi veseli dogodki. Na televiziji lahko predvajajo le oddaje, ki so povezane z obletnico, radii lahko predvajajo le glasbo, ki je povezana s slovesnostmi, in podobno. V družbi pa prevladuje občutek upanja, da. Tudi tisti, ki so edini od družine preživeli genocid in ostali sami, so 20 let pozneje poročeni, imajo otroke, so končali šole, imajo službe, tako da se vsi zavedajo, da se da, da ljudje preživijo.

Tudi vi ste preživeli genocid in izgubili številne bližnje. Kako ste se na osebni ravni spopadli s tragedijo, ki ji ni primerjave, kako ste se pobrali in šli naprej?
Jaz sem bila takrat stara deset let. Videla sem mnogo stvari, a sem šele po desetih letih začela res dojemati, kaj se je zgodilo. Če bi bila v času tragedije starejša, bi bilo najbrž zame veliko težje kot je bilo.

Med genocidom je državo zapustilo kar dva milijona ljudi. Se ti ljudje počasi vračajo v Ruando ali so ostali tam, kamor so pobegnili?
Leta 1998 je velika večina prišla nazaj. Še vedno jih je veliko , ki nočejo nazaj, ampak tisti, ki so se želeli vrniti, so prišli. Vrnitvi se izogibajo predvsem tisti, ki so pobijali ljudi in zagrešili zločine, saj se zavedajo, da bodo morali, če se vrnejo, pred sodišče.

Kako pa gledate na vojne v drugih afriških državah? Razmere v Osrednji afriški republiki bi prav lahko pripeljale do ponovitve ruandskega scenarija, mednarodna skupnost pa spet varuje svoje interese in se odziva premlačno.
Spopadi so povsod, v številnih državah. A ko se dogajajo podobne stvari, ljudje opozarjajo na to, mednarodna skupnost pa se neposredno ne odzove, se lahko ponovi to, kar se je zgodilo v Ruandi. Če ne bo pomoči, če bomo čakali in ne ukrepali, se bo genocid ponovil. Gre za velik paradoks. Generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun, ki je ob obletnici obiskal Ruando, je rekel: "nikoli več." Tudi geslo slovesnosti ob obletnici genocida je: "Učimo se iz zgodovine in zgradimo prihodnost." Kot lahko vidimo, se nismo naučili ničesar. Medtem ko je Ban Ki Mun v Ruandi govoril "nikoli več", ljudje v drugih državah umirajo.

Kakšen pa je politični položaj v državi zdaj? Predsednik Paul Kagame, ki je na oblasti že 14 let, je precej priljubljen med zahodnimi voditelji, a nanj letijo obtožbe kršitev človekovih pravic, odstranitev političnih nasprotnikov ter podžiganja spopadov v DR Kongo, poznavalci Ruande ga imajo celo za vojnega zločinca in diktatorja. Koliko je tu resnice?
V resnici ga večina ljudi podpira. Predvsem na vaseh ljudje pravijo, da nočejo drugega predsednika kot Kagameja. Tisti, ki bolje poznajo razmere in poznajo zadeve, ki so v ozadju, pravijo, da bi ga morali celo obsoditi. A ljudje na vaseh ne poznajo podrobnosti in zanje je Kagame najboljši. V Ruandi imamo velike težave z mediji, saj je cenzura velika. Imamo eno nacionalno televizijsko postajo in eno zasebno, ki je prav tako pod državnim nadzorom. Enako je z radijskimi postajami, imamo eno nacionalno in štiri zasebne, a so vse pod popolnim nadzorom. Televizije in radii ne objavijo ničesar, kar ne bi bilo v skladu z vladno politiko, prav tako časopisi. Vse časopise tiskajo v Ugandi, in če vedo, da je v pripravi članek, ki ne bi bil ugoden za vlado, se oblasti obrnejo na urednika in ustavijo članek ali celo celoten izvod.

Pa opozicija, ima kaj besede v državni politiki?
Imamo nekaj strank, ki se predstavljajo kot opozicija, a so njihova prepričanja enaka kot tista vladajoče stranke RPF. Tako da opozicije v Ruandi pravzaprav ni.

Kaj pa ideja mednarodnega razvojnega sodelovanja in zasnova razvoja, kot ga razumemo na Zahodu in ga skušamo "uvoziti" v Afriko, na papirju vse izgleda idealno, kako pa se to kaže v praksi? Koliko pomoči pravzaprav pride do tistih, ki so pomoči res potrebni?
Če govorim o našem centru, lahko rečem, da gre pomoč v prave roke. Kot sem vam že povedala, mi brez pomoči Mirovnega inštituta in ministrstva za zunanje zadeve ne bi obstajali in ne bi mogli izvajati svojih dejavnosti. (tu se v pogovor vmeša predstavnica Mirovnega inštituta, ki pojasni, da se vprašanje nanaša predvsem na velike mednarodne organizacije in ob tem pove anekdoto, da imajo predstavniki mednarodnih organizacij v Ruandi drugačne avtomobilske tablice, ki imajo za oznako kratice, ki po mnenju lokalnega prebivalstva predstavljajo frazo "eat up Rwanda", kar bi pomenilo, da mednarodne organizacije izčrpavajo Ruando). Kar pa se tiče večjih organizacij, ne vem natančno, lahko rečem le, da so nekateri dobri primeri in da ljudje v določenih primerih res dobijo pomoč.

Kakšno prihodnost vidite za Ruando? Ruanda si je po genocidu precej opomogla, gospodarsko je znova zaživela, državo pogosto postavljajo kot zgled drugim afriškim državam.
V Ruandi imamo vizijo 2020, v katero vlada veliko vlaga in se trudi, da izpolni to vizijo, ki se osredotoča predvsem na gospodarski razvoj. Upam, da bomo še naprej rasli, saj nas na vsakem koraku opozarjajo, da se moramo učiti iz tega, kar se je zgodilo v preteklosti, da bomo lahko zgradili prihodnost.

Kakšne pa so priložnosti za mlade ljudi, imajo dovolj možnosti za zaposlitev ali morajo iskati priložnosti drugje?
Zdaj spadamo pod vzhodno Afriko in velja, da lahko vsak poišče službo kjer koli. A to je za Ruando še vedno velik problem, saj je angleščina za nas precej nov jezik, ostale države vzhodne Afrike pa jo govorijo že dolgo časa. In na trgu se Ruandci ne moremo primerjati s tistimi, ki dobro govorijo angleško. Tudi če so delovna mesta za ljudi iz Ugande, Kenije, Tanzanije, jih Ruandci ne bomo dobili. Tudi v Ruandi, ko so spremenili šolski sistem in je angleščina postala glavni jezik, so delo dobili ljudje iz Ugande in Kenije, ki so znali angleško, ne pa Ruandci, ki so prej govorili francosko. Službe ni lahko najti, pravzaprav gre za paradoks, saj ruandsko gospodarstvo raste, a so imeli ljudje pred nekaj leti veliko več priložnosti, še posebej leto 2008, ko se je zgodila sprememba, je bilo odlično za tiste, ki so znali angleško. V srednjih šolah učitelji niso znali angleško, vse predmete pa so morali predavati v angleščini, tako da so vsi ostali brez služb, dobili pa so jih ljudje iz Ugande.