Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Lady Miloška Nott je kljub težki življenjski poti imela neverjetno srečo. Zanjo velja, da po dežju zmeraj posije sonce. Najbrž prav zato spoštuje srečo in jo iskreno privošči vsem, še posebej tistim, ki jim življenje ni prizanašalo. To je zgodba o zanimivi Slovenki Lady Miloški Nott, njeni predanosti humanitarni pomoči in njeni nenavadni življenjski zgodbi. Z jasno vizijo, odločnim pristopom in pravimi prijemi je med in po zadnji balkanski vojni pomagala Bošnjakom, zaradi česar si je prislužila eno najvišjih britanskih odlikovanj (OBE), ki ji ga je podelila kraljica Elizabeta II. Med osamosvojitveno vojno za Slovenijo, je bila lady Nott takoj pripravljena pomagati svojim rojakom. Na srečo se je ta vojna hitro končala, Miloška pa je vse svoje altruistično delovanje usmerila v pomoč trpečim v Bosni. Že med vojno je večkrat obiskala ogrožena območja in reševala Bošnjake iz pekla, v katerem so se znašli. Mnoge bolne ženske je prepeljala na zdravljenje v angleške bolnišnice, priskrbela neverjetne količine zdravil za bolne in ranjene v vojni, oskrbovala napadene vasi z živili, obleko in drugimi življenjskimi potrebščinami. Po vojni je ustanovila sklad pod pokroviteljstvom Margaret Thatcher, ter s pomočjo sklada zgradila več kot sto hiš, šole in kliniko tistim, ki so v vojni ostali brez vsega. Čeprav je od vojne v Bosni in Hercegovini minilo že sedemnajst let, so razmere tam še zmeraj obupne. Zato poslanstvo Lady Miloške Nott še zdaleč ni končano. Še naprej gradi, ustvarja pogoje za delovna mesta in poskuša vrniti Bosancem vsaj del tega, kar jim je bilo odvzeto.
V minulem letu, ki je bilo že drugo po vrsti zaznamovano s pandemijo, je svoj davek bolezni plačala tudi mariborska glasbena scena. Natančneje rečeno; mariborska rockovska scena. Izgubili smo kar dva naša člana in za mnoge tudi dobra prijatelja. Bobnar Mario Modrinjak, ki se je s svojo boleznijo pogumno izpostavil tudi v širši javnosti, se je od nas poslovil v lanskem aprilu in še danes za njim zeva velika praznina. Kar precejšnje število mariborskih glasbenih skupin je ostalo brez svojega bobnarja. Na drugi strani pa je postal pevec Marko Logar neposredna žrtev covidne pandemije in njegov izrazit vokal ostaja le še v spominu vseh, ki smo ga poznali. Že ob slovesih, smo si glasbeniki obljubili, da bomo spomin nanju počastili s koncertom, čim bo to mogoče. Nista smela in ni bilo prav, da sta odšla v tišini, skoraj anonimnosti, pospremljena zgolj s strani peščice najzvestejših. Tako se je združilo skoraj ducat mariborskih glasbenih skupin in posameznikov, v katerih sta preminula postila neizbrisen pečat in ob nesebični podpori mariborskega Narodnega doma, smo pripravili velik spominski koncert imenovan »Rock za prijatelja.« A pri tem se nismo ustavili. Pod režisersko taktirko Rudija Urana je nastal glasbeni dokumentarec. Vabljeni k ogledu.
Ne nekoč, temveč danes. Ne za devetimi gorami, ampak v ZUDV Dornava. Ne živijo junaki, temveč preprosti, posebni ljudje: Marko, Slavica, Valerija, Lojz, Tanja, Vida, Jože, Andrej, Ivan, Lara in še mnogo drugih. Spodbujajo, učijo in vzgajajo jih pedagogi in terapevti: Andreja, Romana, Nataša, Ljubinka, Živa, David, Vesna … Osebe s posebnimi potrebami imajo tako posebne potrebe, da jih povprečni ljudje ne poznamo, ne razumemo in ne sprejemamo. Njihova najmočnejša potreba pa je enaka potrebi vsakega človeka. Le ta izraža njihovo željo po tem, da bi jih drugi ljudje sprejeli, jih imeli radi in da bi bili tudi oni uspešni. Pričujoči dokumentarec prikazuje skupino pedagogov in rezidentov Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava, pri nastajanju gledališke igre. Živijo daleč stran od "NAVADNIH LJUDI" in so na nek način nevidni. Zaradi posebnosti, ki detreminirajo protagoniste, je tudi sam process postavitve igre z naslovom "ZAČARANA PRINCESKA", posebna.
Dokumentarni film Kje smo doma izpostavlja temeljna problemska področja, ki imajo izjemen vpliv na delovanje Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja ter s tem posegajo v kakovost življenja uporabnikov – in vsakega posameznika v družbi. ZUDV Dornava že 30 let uspešno izvaja deinstitucionalizacijo. Ta temelji na individualnem pristopu, torej na posameznika naravnanem načrtovanju in podpori ob upoštevanju njegovih pravic, avtonomije, dostojanstva. V dokumentarnem filmu so v ospredju različna vprašanja, predvsem pa je razbrati skrb, kako se bodo v načrtovani skupnostni oskrbi znašli posamezniki, katerih potrebe so tako posebne, da potrebujejo 24-urno pomoč ali nenehno zdravstveno nego.
Kaj bi se zgodilo, če bi se »ustavil« eden izmed večjih informacijskih sistemov v naši državi – knjižnični sistem COBISS? Ali bi si še lahko izposojali knjige v knjižnici? Ali bi imeli vse podatke o slovenskih raziskovalcih in njihovih projektih? Dokumentarni film z naslovom Od kartice do klika kronološko oriše razvoj sistema COBISS, ki ga razvija in vzdržuje Institut informacijskih znanosti iz Maribora, v zadnjem obdobju pa je ta prevzel tudi vlogo upravitelja superračunalnika Vega.
BITI MARIO je dokumentarni film o odhajanju. Dokončnem. Zdravniki so mu prognozirali nekaj tednov, a jih je Mario presenetil in še vedno živi. Odhaja, a živi. Mario je na tem zadnjem filmskem potovanju, brez zadržkov pokazal, kako se spopasti z neizbežnim. S smrtjo. Da preživi! Mario je človek, ki pozna vse in vsi poznajo njega. Ve vse, kaj se v njegovem Mariboru dogaja. Predvsem pa je vrhunski bobnar. Oder je delil z odličnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki. Preigraval je rock, etno in jazz, doma in v tujini. Sredi njegovega glasbenega ustvarjanja izve, da je zbolel za terminalno obliko raka. Prognoza je porazna. Rok trajanja prekratek, da bi ga sprejel. Želja in volja do življenja premočna, da bi se vdal. Sprejme vse, tudi zelo invazivne oblike zdravljenja. Čas se neusmiljeno izteka. Na predlog režiserja tega dokumentarca, sprejme izziv, da stopi pred kamero. Kot pred leti, ko sta že sodelovala na projektu igranega filma. Scene iz realnega življenja in fikcije se prepletajo v naključni analogiji. Mario skozi pogovor ustvari neke vrste “revizijo“, svojega ustvarjanja. Od “benda do benda“, mu s svojimi spomini in replikami, pri tem pomagajo njegovi glasbeni kolegi. Na ta način ustvarjajo reminiscenske podobe glasbenega ustvarjanja v Mariboru od konca osemdesetih do danes. Soočanje z njegovo boleznijo in pričakovanim “odhodom“, odpira novo situacijo in pogled njegovim prijateljem. Tudi sam spoznava nekega novega Maria. Soustvarjanje dokumentarnega filma v “omejeno časovno - življenjskem okvirju“, daje Mariu dodaten motiv in voljo da “živi“, kolikor mu je še dano.
Neveljaven email naslov
