Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Leta 2014 se je Ljubljana spominjala svoje zgodovine izpred 2000 let. Igrano-dokumentarni film Mesto, ki se ozira v nebo, je neke vrste hommage Emoni, antični predhodnici današnje Ljubljane. Film ne poskuša rekonstruirati nekdanje podobe rimskega mesta, ampak pripoveduje o mestih kot živih organizmih, kako so se ta skozi čas spreminjala, rastla in izginjala, seveda s poudarkom na rimskem urbanizmu kot sijajni sintezi vse antike. Mogočna rimska država se je razprostirala ne le na ozemlju celotnega Sredozemlja, temveč tudi na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki in povezovala bogate ter raznovrstne kulture, zato se bomo v filmu posvetili predvsem dvema mestoma z antično zapuščino: Ljubljani, ki je zaradi ugodne geostrateške lege že od prazgodovine predstavljala najugodnejši prehod med Sredozemljem in Srednjo Evropo, in Carigradu, mestu ob Bosporski ožini, nekdaj veličastni prestolnici Vzhodnega rimskega cesarstva na presečišču Evrope in Azije. Glavni junak, tako imenovani sodobni Emonec, je Vito, arhitekt, ki živi v Ljubljani. Njegova velika strast je numizmatika. Zgodba nas zapelje tudi v Carigrad. Na sled namreč pride novcu, ki je morda del ene od emonskih zakladnih najdb.
Transmedijski projekt Skrivnost barjanskega kolesa skozi animirani, celovečerno-dokumentarni in interaktivni stripovski žanr pripoveduje zgodbo o največjem slovenskem zgodovinskem fenomenu – barjanskem kolesu, ki je bilo kot najstarejše kolo na svetu leta 2003 odkrito na Ljubljanskem barju.
Kako Slovenci razumemo sami sebe, potem ko je med nami 700.000 Trstenjakovih knjig? Kakšne so vrednote, skozi katera nas prepoznava ali vzpostavlja Trstenjak? Nekateri pravijo, da je bil Anton Trstenjak zadnji “renesančni človek”, saj njegove publikacije spadajo po tematiki med psihološka, antropološka, filozofska ter teološka dela. O tem, kako je nastajala Trstenjakova vizija slovenskega človeka, bo tekel pogovor z direktorjem Trstenjakovega Inštituta dr. Jožetom Ramovšem, pater dr. Karel Gržan pa nam bo osvetlil, ali se danes še držimo Trstenjakovega gesla "za človeka gre". Skozi hojo po Rožniku pa bomo Trstenjakovega duha spoznali skozi besede humanistke dr. Mance Košir.
Nekajminutne dokumentarne oddaje s skupnim naslovom Miniature so tudi v svoji drugi sezoni posvečene Ljubljani. Gre za deset zgodb iz bogate in zanimive zgodovine slovenske prestolnice. Zanimive kratke zgodbe, polne zgodovinskih podatkov, pa tudi humornih ali nenavadnih anekdot o stavbah, dogodkih, navadah in ljudeh preteklega časa v Ljubljani. Miniatura: Najlepši kraj ljubljanski je posvečena zelenemu zakladu prestolnice - parku Tivoli.
Pol tisočletja kasneje film odkriva pot od kraja do kraja, kjer je deloval Trubar. 16 postaj na zemljevidu današnje združene Evrope. Od rojstva do smrti, od Raščice do Derendingena, od časovne omejenosti enega človeškega življenja do večnega narodovega spomina. Pot, ki še danes, tudi s pomočjo najmodernejših potovalnih sredstev, predstavlja precejšen izziv za posameznika. Romanja med mesti, ki so pet stoletij nazaj trajala tudi po 17 in več dni. Kakšno voljo in notranjo moč je potreboval Primož Trubar, da je premagal prostor v svojem času? Trubarjevo večno delo in zgodovinski odtis njegove volje sta tokrat prikazana na malo drugačen način, skozi oči sodobnega človeka. Gre za življenjsko in realno pot, ki je pred petsto leti presegla ozki bivalni prostor naroda, ki ga je prav on z jezikom in poimenovanjem »lubi Slovenci« prvič postavil na zemljevid in v zavest Evrope. Avtor Andraž Poschl
Slovensko institucionalno gledališče v Trstu je bil osrednji prostor za slovensko manjšino v Italiji ter platforma za kulturni razvoj in kritično dojemanje stvarnosti. Ko je bila na začetku 70.let skupina mladih nezadovoljna, kako se je to gledališče pričelo podrejati vsakokratni politični oblasti, se je odločila, da ustanovi Slovensko amatersko gledališče (SAG). SAG je sestavljalo več mladih navdušencev, duša SAG-a pa so bili Sergej Verč, Boris Kobal, Ivan Verč in Bogomila Kravos. Sagovci so želeli postaviti kritično ogledalo slovenskim razmeram na Tržaškem in njihovo predanost, ki ni bila obremenjena s konvencijami, je prepoznala tudi publika tako v kot izven tržaškega prostora. Njihovo delovanje je želo velika priznanja in navdušenje med gledalci, uspešno pa je gostovalo tudi v matični Sloveniji, takrat Jugoslaviji. Leta 1975 so se lotili priprave provokativnega satiričnega kabareta Pappenstory (Štorija o papanju), ki so ga začeli pripravljati na skrivaj. V tej predstavi so si mladi gledališčniki hoteli privoščiti slovenske levičarske politične in kulturne veljake na Tržaškem. Posledica tega dovolj pogumnega poskusa so bile nepričakovane. Na začetku oktobra 1975 so bili sagovci povabljeni na sestanek z voditelji krovne organizacije Slovencev v Italiji. Mladi gledališčniki so pričakovali, da jih Slovenska kulturna gospodarska zveza (SKGZ) vabi na prijateljski pogovor o finančni pomoči, izkazalo pa se je, da je bil namen srečanja povsem drugačen. Zgodba o SAG-u, ki jo je v filmskem jeziku režiral Martin Turk, ni le zgodba o nekem gledališkem ansamblu in njegovi dobi, ampak tudi prikaz konflikta med politiko in umetnostjo.
Serija TV vinjet prinaša opomnik na življenje ljudi, pomembnih za slovensko zgodovino, družbo in kulturo, ki so danes skoraj pozabljeni. Franc Hladnik je zasnoval eno od ljubljanskih znamenitosti - Botanični vrt. Nastal je leta 1810 in je najstarejša naravoslovna znanstvena ustanova na Slovenskem. Hladnik je vanj zasadil prve rastline. Do pozne starosti je preučeval rastline in poučeval.
Hitreje, više, močneje je mogoče doseči tudi z znanostjo. Med igro tenisa deset kamer ves čas zajema podatke o položaju igralca in žogice, njeni hitrosti in vrtenju. Analize teh podatkov so osnova za izboljšanje in prilagoditev načina igranja in tudi treninga. Zato so treningi danes vse bolj specifični in točno določeni za posamezen šport. Raziskovalci fakultete za elektrotehniko so razvili sistem za vadbo veslanja, ki med vadbo spremlja, kaj se z veslačem dogaja, in mu sproti daje navodila o tem, kako lahko izboljša svojo tehniko. Kaj pa med športno dejavnostjo počnejo naši možgani? Znanost pomaga športu, toda tudi športniki lahko pomagajo znanosti. Na največji regati na svetu so zbirali podatke za znanstvenike.
Smo družba, ki ustvarja odpadke. Samo v zadnjih stotih letih smo jih ustvarili toliko kot naši predniki v vsej zgodovini. Samo v Sloveniji smo na primer lani proizvedli skoraj pol tone komunalnih odpadkov na prebivalca. Kje jih nastane največ, kako bi jih lahko zmanjšali in ali bi lahko s pametno porabo postali družba brez odpadkov? Več v oddaji Na kratko!
Življenjska zgodba karizmatičnega branilca Soče, generala Svetozara Boroevića, edinega nenemškega feldmaršala avstro-ogrske monarhije. Režiser in scenarist Valentin Pečenko odstira Boroevićevo pot »od slave in zvezd do padca in pozabe«, ki je simbolično tudi zgodba propada večne habsburške monarhije. Eden največjih vojskovodij prve svetovne vojne je pozabljen in v pomanjkanju maja 1920 umrl v 64. letu starosti v Celovcu. Njegov pogreb na Dunaju, ki se ga je udeležilo več tisoč ljudi, je potekal brez državniških časti. Grob mu je iz izgnanstva plačal zadnji avstrijski cesar Karel. General Boroević je kot poveljnik soške armade proti vsem pričakovanjem porazil Italijane, ki so bili v izraziti premoči tako v pehoti kot orožju. Ljubljanski župan Ivan Tavčar ga je zaradi zaslug pri obrambi soške fronte avgusta 1915 imenoval za častnega meščana Ljubljane, a so ga že junija 1919 na predlog mestnega personalno pravnega sveta črtali s tega seznama. Leta 2009 je mestna občina Ljubljana generalu Boroeviću naziv častnega meščana vrnila. K raznolikosti filma pripomorejo številni priznani domači in tuji zgodovinarji ter preučevalci zgodovine. O generalu Boroeviću spregovorijo v sedmih evropskih jezikih in z različnih vidikov presojajo vlogo in pomen branilca Karpatov in legendarnega poveljnika soške fronte. Na Primorskem in krajih ob reki Soči je spomin nanj še vedno zelo živ, kot tudi legende in ledinska imena po njem. Marsikatero manj znano dejstvo o Boroeviću in prvi svetovni vojni pa bo širši slovenski javnosti v filmu predstavljeno prvič.
Pred približno stotimi leti je na grajskem griču v Ljubljani vrtnar Andrej Fleischmann našel peteršilju podobno rastlino z drobnimi rumenimi cvetovi, ki ni rastla nikjer drugje na svetu. Fleischmannov rebrinec je zato endemit. Ko je v naravi rastlina izumrla, so jo s pomočjo rastlin v botaničnem vrtu znova zasadili. Kakšen je pomen endemičnih rastlin? Kaj izgubimo, če izumrejo? Obiskali smo naš najstarejši alpski botanični vrt Juliana, v katerem uspeva približno 20 rastlinskih endemitov. Naš najbolj znani endemit je Zoisova zvončica. Julijska orlíca, ki uspeva samo na meliščih na območju Slovenije, pa je zadnji odkriti slovenski endemit. To so potrdili z molekularnimi genetskimi raziskavami. Kako bogata je Slovenija z endemiti?
Narava je v nevarnosti. Krivi za to smo mi, ljudje. Povzročamo nepovrnljive spremembe prsti in vode. Onesnažujemo zemljo in zrak. Uničujemo naravna okolja in živalske ter rastlinske vrste. Pozabljamo pa, da ima narava ključno vlogo za preživetje naše vrste. Gre za našo hrano, našo vodo, naša zdravila, naše minerale, naše podnebje …. Lahko bi rekli, da je vsaj osem milijard razlogov za to, da ohranimo naravo.
V seriji 50 knjig, ki so nas napisale, iščemo knjigo, ki nas je najbolj zaznamovala, ki nas je skratka napisala. Zofka Kvedrova je zapisala, da ženska potrebuje denar, lastno sobo in vino. To pa zato, ker ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode« in je njena sreča odvisna od moškega. Ti časi so minili, a te besede so nas morda zaradi svoje krute resničnosti napisale še toliko bolj. Na današnji ulici Josipine Turnograjske, nekdanji Nunski ulici, je med šolanjem v Ljubljani, med leti 1888 - 1891, živela Zofka Kveder. Verjetno bi bilo Zofki Kveder danes vsaj malo povšeči, da se je nekdanja Nunska ulica preimenovala v ulico Josipine Turnograjske … Zofka Kveder je pretresljivi roman Njeno življenje izdala leta 1914. V njem je poudarila, da življenje žensk ni enakopravno življenju moških, da je »življenje ženske samo slučaj«, da mora biti »pridna« in »ubogati«, kajti ženska po splošnem prepričanju »ni krmilarica svoje usode«, njena sreča je odvisna od moškega. Dr. Manca G. Renko je o aktualnosti Zofke Kveder napisala knjigo, dr. Katja Mihurko Poniž pa je osvetlila literarnozgodovinski kontekst Njenega življenja. Oddaja se je zakjučila, simbolno, na ulici Zofke Kvedrove v Ljubljani, ki je ena redkih ljubljanskih ulic, ki nosijo ime po ženski.
Matija Vertovec je bil duhovnik, kemik, geograf, zgodovinar, zvezdoslovec, pridigar, poliglot in prvi učitelj slovenskih vinogradnikov. Bil je veliki um slovenskega naroda in ljudski učitelj z začetka 19. stoletja, čigar nauki so po 200 letih še vedno zelo aktualni. Kakšna je njegova dediščina, odkrivajo trije bogoslovci in mlad duhovnik, ki se na pot raziskovanja odpravijo z edino ohranjeno Vertovčevo fotografijo. Pa vendar dokumentarni film ni rekonstrukcija življenja portretiranca. Pripoved temelji na sliki sodobnega časa, ki skozi zgodbe glavnih protagonistov postane tako živa, da nam ponuja vpogled v čas Matije Vertovca. Dokumentarni film poleg vodilne biografske zgodbe hkrati detabuizira duhovniški poklic, mladi raziskovalci pa se srečajo z Vertovčevimi sorodniki, domačini in strokovnjaki, ki vsak po svoje nadaljujejo delo velikega človeka. Le malokdo ve, da je bil prav Matija Vertovec tisti, ki je Prešerna nagovoril k zapisu Zdravljice, Petra Kozlarja pa vzpodbudil k izdelavi Zemljevida slovenskih dežel. Bil je prvi, ki je v slovenskem jeziku pisal o vinogradništvu in kletarjenju, o uporabni kemiji, o astronomiji in o splošni svetovni zgodovini. Domačine širom Vipavske doline je informiral o prednostih cepljenja pred črnimi kozami in jih tako ubranil pred smrtjo. S francosko oblastjo se je pogodil in Vipavce rešil plačevanja visokih davkov, bil je človek praktičnega raziskovanja, za razliko od večine duhovnikov njegovega časa, ki so žugali s prižnice, pa je hodil med rojake in veliko energije vložil v izobraževanje preprostih ljudi.
Krajinski park Beka na robu Krasa, ustanovljen že leta 1992, je na majhnem flišnem območju sredi krasa izdolbena globoka deber reke Glinščice, skoraj nedotaknjena krajina, polna skritih naravnih lepot in ostalin človeške dejavnosti v minulih časih. Vode s flišnih tal odtekajo proti Tržaškemu zalivu prek slapišč in slapov, na stiku z apnencem pa poniknejo v brezna in jame pod vasema Beko in Ocizlo. Nad njimi še vedno valovijo travniki, ki so pravi botanični biser. Krajinski park Beka se nadaljuje z geološko povsem drugačno dolino v Italiji, apneniško sotesko Val Rosandra – dolina Glinščice. Tu se obiskovalec počuti kot v alpskem okolju. Ostenja so že dolgo plezalski raj, a tudi življenjski prostor značilnih ptic kraških ostenij. Glinščica je edina površinska tekoča voda na Tržaškem in s svojo lepoto privablja mnoge obiskovalce. To bogastvo je zavarovano kot naravni rezervat, po katerem vodijo številne skrite poti, pa tudi izjemno lepa kolesarsko-pohodniška pot po trasi stare avstro-ogrske železnice. Svet ob Glinščici je prvinsko doživetje narave, resnična Natura 2000.
Dokumentarni film Jeklene ptice nad Idrijo osvetljuje nepojasnjene letalske napade na Idrijo leta 1945. V zadnjih mesecih 2. svetovne vojne je bilo na to mesto izvršenih več letalskih napadov, porušen je bil dobršen del mesta, napadi pa so terjali tudi človeške žrtve. Več deset let so ti dogodki ostali nepojasnjeni in zaviti v tančico skrivnosti: kdo natančno in čemu je napadal Idrijo? Do razkritja je po čistem naključju prišlo šele leta 2012, filmsko pripoved o teh dogodkih pa zaključujejo avtentični in šokantni posnetki napada, ki jih je beležila filmska kamera na letalu. Film je nastal v okviru Dokumentarnega programa RTV Slovenija po scenariju Monike Rijavec in v režiji Dušana Moravca.
glasba in besedilo Andrej Šifrer Je res vse manj dobrih gostiln, v časih, ko je Slovenija posejana z Michelinovimi zvezdicami? Pa vseeno skoraj pol stoletja po Šifrerjevem hitu marsikdo prikimava: ja, vse manj je dobrih gostiln. Gre v tem primeru zgolj za nostalgično pivsko pesem? Ali pa gre za pesem, ki skuša v začetku osemdesetih let, ko je nastala, z “gostilnami” povedati nekaj drugega? Pripoveduje o za zmeraj izgubljenem svetu, svetu, kjer ni barov in bistrojev in restavracij, temveč navadne, preproste gostilne, kjer tudi čas teče drugače ... Tako pesem priča o prebujanju želje po pristni izkušnji podeželja in idealizira preprosto vaško bukoliko.
V času, ko svet izgublja tla pod nogami, Stratifikacija lune z dotikom objektiva odpira zev v zadnjo dragoceno oazo mešanih kultur in ver. Film scenarista in režiserja Mihe Vipotnika se prične z besedo in izpisanimi številkami. Številke merijo čas, mesec, dan, številko spominske kartice, filmsko klapo. Med izrečenimi besedami se skrivajo tri zgodbe iz minulih državljanskih vojn - dveh v Libanonu in ene v bivši Jugoslaviji, vojne za Slovenijo. V dveh se prepletajo otroški spomini libanonskega snemalca filma Pola Seifa s spominom Slovenca z bosanskimi koreninami Saša Stojiča. Tretjo zgodbo o herojskih podvigih drugačnih vsebin pripoveduje bivši producent in solastnik agencije Leo Burnett Middle East Farid Chehab. Spremljajo ga odlomki iz filmov in njegovih televizijskih reklam. Vse tri pripovedi oblikujejo prostor in ustvarjajo odprtino za dogodke in mednarodno interdisciplinarno razstavo z naslovom Vertikalni trki. Zgodbe se prekinejo in film znotraj dokumentarističnega žanra nadaljuje raziskovanja razprtij in vprašanja konfliktov. Tistih razprtij, ki se pojavljajo ob razstavi in znotraj posameznih umetniških disciplin, in tistih zunaj zidov galerije, ter trenj in napetosti znotraj družbe večnacionalnega in versko mešanega prebivalstva Libanona, nenazadnje tudi Slovenije. Film Stratifikacija lune s primerno distanco tvori in tudi osmišlja raznotere umetniške panoge in odločitve in zato ostaja tudi zadnji in neprecenljivi del projekta/razstave Vertikalni trki.
Je res bil tako vzkljipljiv in čemeren? Zakaj se ni nikoli poročil? Biografije o Beethovnovem življenju zapolnjujejo cele police, vendar je še vedno veliko ugank, ki obkrožajo skladatelja. Ob 250.letnici Ludwiga van Beethovna se bomo sprehodili po Bonnu, njegovem rojstnem kraju, kjer je preživel najlepša leta svojega življenja.
Krakovski gozd je edinstveno mokrišče - nižinski poplavni gozd hrasta doba in belega gabra. V evropskem merilu je to eden najbolj ogroženih habitatov. Njegova biotska raznovrstnost ga uvršča med območja Natura 2000, posebej pomembna tudi za ptice, dvoživke botanične značilnice mokrišč in lesne glive. A gozdarji v svojih raziskavah ugotavljajo ogroženost tega značilnega sestoja, predvsem hrasta doba, zaradi sprememb podnebnih razmer. Natančno proučujejo okoljske potrebe hrasta doba in iščejo možnosti, da bi ga varovali pred škodljivimi pojavi. Ker je večina Krakovskega gozda v zasebni lasti, je pomembno tudi strokovno podprto gospodarjenje, da bi se spodbudila vitalnost in pomladili sestoji.
Neveljaven email naslov