Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pragozdovi ne rastejo samo v tropskem pasu, ampak tudi v Sloveniji, kjer imamo 14 pragozdnih ostankov, ki preraščajo približno 500 hektarjev. To niso neprehodne džungle, ampak mogočni sestoji bukve, jelke in tudi smreke. Tu so drevesa starejša in debelejša kot kjer koli drugod. Stara so lahko nekaj stoletij, drugod pa drevesa navadno posekamo, ko imajo komaj pet desetletij. Na enem samem hektarju pragozda je kar tisoč kubičnih metrov lesa, to je trikrat več kot v »navadnem« gozdu. Pragozdovi v Sloveniji so neprecenljiva naravna dediščina.
Vipavska plemiška rodbina Lanthieri je bistveno zaznamovala zgodovino kraja in okolice, zgradili so dvorca v centru Vipave in Zemono v neposredni bližini, po rodbini pa so poimenovali tudi serijo vin Lanthieri. Ob kulturni dediščini bo predstavljena tudi naravna dediščina izvirov reke Vipave, ki jo je zaradi obrambe pred turškimi vpadi želel z obrambnimi napravami zajeziti Leonardo da Vinci. Vipavsko grajsko dediščino nam bo predstavil kastelolog Igor Sapač, zbirko etnološke dediščine v Kebetovi hiši pa Magda Rodman.
Dokumentarna serija "V treh stenah" je trilogija o antologijskih stenah naših gora, pri čemer ima vsaka stena svoj specifičen karakter in zgodbo. V tretjem delu se v Karavankah nad Tržičem spoznamo z drugačnim, bolj športno plezalnim alpinizmom. Petra Klinar Stražar in Luka Stražar sta zakonski par in soplezalca. V steni Begunjščice splezata Šentansko smer, vzpon pa se prepleta z njunim pogledom na alpinizem in specifiko partnerskega odnosa. Zgodbo dopolnjujejo alpinistka in geografinja Dr. Irena Mrak, alpinist Klemen Premrl in zgodovinar dr. Peter Mikša.
Rodos je med najbolj obiskanimi grškimi otoki, a vendarle ponuja še veliko neodkritega in pozabljenega. V prestolnici se bomo sprehodili po nekdanjem viteškem domovanju, se prebili čez del namakalnega sistema, ki so ga na otoku postavili nekdanji okupatorji, Italijani, in spoznali že zadnje predstavnike rodoških konjev, eno najmanjših konjskih pasem sveta, ki ji grozi izumrtje.
Dokumentarni film »Imeti svoj glas« v režiji Mirana Zupaniča je film o zgodovini Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Predzgodovino fakultete, še posebno od »pomladi narodov« leta 1848 do ustanovitve fakultete 23. avgusta 1919, je zaznamoval načrten boj glavnih slovenskih narodnih buditeljev v drugi polovici 19. stoletja: Janeza Bleiweisa, Ivana Hribarja in Danila Majarona. V filmu so poudarjeni trije vidiki t. i. vseučiliškega gibanja, ki je doseglo vrhunec leta 1901: izredna množičnost podpore prizadevanjem za slovensko univerzo, izražena s podpisi, pa tudi v časopisih, ne glede na politično barvo; mednarodna dejavnost prvih profesorjev, ki se odraža v dejstvu, da je pravna fakulteta začela delovati v Parizu. Prvi trije profesorji matičarji so bili namreč člani delegacije Kraljevine SHS na mirovnih pogajanjih. S tem so na ruševinah razpadlega Avstro-Ogrskega cesarstva v usodnem trenutku evropske zgodovine postali glas vseh Slovencev na najprestižnejšem mednarodnem odru. Tretji poudarek je otvoritveno predavanje prvega dekana fakultete, profesorja Leonida Pitamica, Pravo in revolucija, 15. aprila 1920. Film ob tem pokaže posledice, ki jih imata za profesorski zbor okupacija in revolucionarni metež takoj po vojni. V različnih obdobjih je bila fakulteta razpeta med oblastnimi težnjami in prizadevanjem za ohranjanje institucionalne avtonomije. Sprva se je to kazalo v naporih, da oblast ne bi okrnila sprejetih programov in da bi omogočila ustrezne pogoje za delo, med 2. svetovno vojno je bila neločljivo povezana z osvobodilnim gibanjem, od sredine osemdesetih let pa z bojem za demokratizacijo slovenske družbe. V drugem delu je več pozornosti namenjene utripu življenja na fakulteti danes, konča pa se s projekcijo razvoja v prihodnosti: koliko se v sodobnem svetu, zaznamovanem z digitalizacijo, lahko sliši glas posameznika, fakultete kot skupnosti in slovenske skupnosti. Večinski koproducent filma je Pravna fakulteta, manjšinska pa AGRFT in RTV Slovenija. Poleg profesorjev in študentov fakultete ter zgodovinarjev z Inštituta za novejšo zgodovino je pri ustvarjanju filma sodelovalo pet muzejev, pet arhivov, Narodna in univerzitetna knjižnica, knjižnica Pravne fakultete in številni posamezniki s svojimi arhivi. Scenarij je napisala dr. Katje Škrubej, ki je prispevala svoje fotografije in videoposnetke, avtor glasbe je odlični skladatelj Tilen Slakan.
S pridelovanjem hmelja se je družina Čas začela ukvarjati pred več kot 40 leti. Z okoli 300 tonami suhega hmelja na leto so danes največji pridelovalec hmelja pri nas. Vzgajajo ga na 135 hektarih površin na dveh lokacijah – v Polskavi in Radljah ob Dravi. Vseskozi vlagajo v razvoj; v zadnjih letih so za najsodobnejšo tehnično opremo namenili več kot 3 milijone evrov. 80 odstotkov hmelja prodajo prek dolgoročnih pogodb največjima svetovnima trgovcema iz Nemčije, preostalo pa na prostem trgu. Na posestvu v Radljah so zagnali tudi lastno kraft pivovarno in odprli pivnico, s čimer uresničujejo vizijo »s polja v kozarec«.
Film o velikih nemških načrtih z Bledom med 2. svetovno vojno – med drugim so želeli na otoku porušiti cerkev in zgraditi tempelj. Ekipa dokumentarnega filma Hitlerjeva biblija je te domneve preiskovala, iskala dokumente in preverjala pričevanja, na podlagi obveščevalnega dnevnika slovenskega medvojnega obveščevalca Jožeta Jana - Iztoka so iskali tudi sledi prototipa nekakšne nacistične biblije. Do kakšnih izsledkov so prišli, si oglejte v dokumentarcu meseca, ki se poigrava na meji resnice, špekulacije in interpretacije zgodovinskih dogodkov. Raziskavo je pripravil Aleš Lebar, strokovni sodelavec je bil dr. Andrej Gaspari, scenarij in režija sta delo Miha Čelarja.
Dragonja velja v očeh mnogih Slovencev za eksotično reko. Ni opevana tako kot Soča, preveč skrivnostna je, da bi dovoljevala himnična občutja, preveč prozaična s svojim dramatičnim presihanjem, da bi govorili o njej v presežnikih, navsezadnje je to zmajska reka, zato se o njej govori s strahospoštovanjem. Poleg naravovarstvenih vrednot nas Dragonja preseneča z bogastvom kamnin, z vodnimi pojavi ter raznovrstnim rastlinstvom in živalstvom. Dokumentarec je zastavljen kot celostni pogled na historični, biološki in socialni prostor te zanimive reke v preteklosti in v današnjem času.
Otok Kefalonija uvrščajo med najlepše turistične cilje Sredozemlja, ki jih še ni zajel množični turizem. Z visokimi gorami, prostranimi gozdovi in naravnimi plažami piha na slovensko dušo. Nikjer v Grčiji ne stopate po kraškem svetu, ki bi se zdel tako domač. Ali pijete vino po našem okusu, brezskrbno brskate med dragocenimi dokumenti evropske glasbene zgodovine in okusite mesno pito iz krušne peči. Mojca Mavec bo predstavila tudi zgodovino otoka, ki so ga usodno zaznamovali potresi.
Dokumentarni film Nov dan je zgodba o poti Slovenije do samostojnosti in o žrtvah, ki so nekatere ljudi zaznamovale za vse življenje. Umrli v vojni za obrambo samostojnosti Slovenije predstavljajo tihe akterje tega dokumentarnega filma, to so bili ljudje, ki so za samostojnost naše države plačali največjo možno ceno s svojimi življenji. Le redko kdo pa kdo se vpraša, kdo so tisti, ki so ostali za njimi, ranjeni in sami? Nekateri med njimi so imeli otroke. Trideset let kasneje so to odrasli ljudje, ki živijo v državi, za katero so umrli njihovi očetje. Zanje je ta tematika bolj osebna kot politična. Zgodba osamosvojitve se v dokumentarnem filmu zrcali skozi njihove poglede na tiste usodne in tragične dogodke in na današnji čas trideset let kasneje. Nosilci filmske zgodbe so hčerke in sinovi štirih Slovencev, ki so umrli v času vojne leta 1991 kot policisti in kot člani ali sodelavci teritorialne obrambe. Zgodbo podpira bogat nabor arhivskega materiala, med katerimi so tudi posnetki, ki jih širša javnost doslej še ni videla. Film je nastal v produkcija Virc Studio za RTV Slovenija, scenaristi so bili Anamarija Lukovac, Boštjan Virc in Žiga Virc, režiser pa Žiga Virc.
Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
Mladostništvo je že samo po sebi težavno obdobje, ki ga spremljajo številne spremembe na različnih področjih življenja. Raziskave kažejo, da vse več mladih danes občuti simptome anksioznosti, tudi depresije, nedavna raziskava NIJZja pa je pokazala, da je 5% mladih poročalo, da imajo vsak dan samomorilne misli. (30% več je bilo zaznanih stisk in poskusov samomora; tudi druge čustvene stiske, apatija; zaradi osamljenosti, slabega razpoloženja, težave s šolanjem, izolacija, it.) So bili takšni občutki prisotni v vseh generacijah mladih ali je to, kar mladi doživljajo danes specifično prav za to generacijo? Kje iskati vzroke za takšno počutje? Tudi v šolskem sistemu, individualizmu in pritiskih (staršev, šole, družbe) po uspešnosti? In kako je na to vplivala izolacija in kovid situacija? Skozi zgodbe 4 mladih odstremo delček težav in stisk, ki jih doživljajo mladi, s strokovnjaki pa osvetlimo tudi širšo družbeno sliko s pomenom preventive, destigmatizacije in iskanja sistemskih rešitev na področju duševnega zdravja.
Disleksija je za vedno, ne izgine in ne pomeni samo težav pri branju, pisanju ali matematiki, temveč se med drugim kaže tudi pri koordinaciji, ravnotežju, zbranosti. O posmehovanju, podcenjevanju, premagovanju težav in uspehih pripovedujejo junaki še enih Posebnih zgodb. Klari so disleksijo odkrili šele v srednji šoli, do takrat je težave premagovala z veliko truda in dodatnega učenja sama. Danes ima pred seboj jasen cilj, o katerem ne dvomi, da ga bo dosegla. Vid in Uroš sta brata, oba z diagnozo disleksija. Starejši petošolec je zaradi težav z branjem ponavljal tretji razred, ob strokovni pomoči težave zdaj obvladuje. Mlajši Uroš ima težjo obliko disleksije in hodi na korektivne treninge. Gojc se je za študij slovenščine, knjižničarstva in pozneje tudi za igralski poklic odločil iz kljubovanja disleksiji oziroma kompleksom, ki jih je v otroštvu imel zaradi nerazumevajoče učiteljice. Več o disleksiji in življenju s to dedno, nevrološko pogojeno motnjo bosta povedala tudi klinična psihologinja dr. Mateja Hudoklin in dr. Marko Kalan, profesor defektologije. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško
Zgodba o različnih zavetiščih in bunkerjih je zgodba o nesmiselnosti vojn in spopadov in obenem zgodba o razburkani zgodovini Slovenije. Slovenija leži na območju, ki je bilo vselej prepišno in strateško pomembno. Že v času Rimljanov je mogočen zaporni zid segal od Kvarnerja do reke Soče in varoval imperij pred barbari. Takrat je igral pomembno vlogo v državljanskih vojnah in tudi pozneje so postavljali obrambne sisteme zaradi zunanjega sovražnika, recimo za varnost pred turškimi vpadi, v bistvu pa za utrjevanje notranje moči. V krvavih bitkah soške fronte pridobljena ozemlja je po podpisu Rapalske pogodbe zasedla Italija. Medtem ko so Italijani zgradili Alpski zid, je vojska Kraljevine Jugoslavije na svoji strani meje gradila mogočen utrdbeni sistem, znan po imenu Rupnikova linija. Razvejane podzemne strukture nikoli niso služile svojemu namenu. V drugi svetovni vojni so ob vse pogostejših preletih bombnikov v mestih začeli graditi zaklonišča za civilno prebivalstvo. Po drugi svetovni vojni so v podzemlju kočevskih gozdov zgradili več objektov, v katere bi se lahko zateklo slovensko vodstvo. Zasnovali so Teritorialno obrambo, ki je nekaj desetletij pozneje postala jedro Slovenske vojske. Med akcijami Nič nas ne sme presenetiti so po vrtcih, šolah, delovnih organizacijah, naseljih in krajevnih skupnostih preverjali usposobljenost državljanov za ravnanje ob nesrečah. Potem pa se je vojna zares zgodila in v strahu pred napadi na strateške objekte so se prebivalci zatekali v zaklonišča svojih blokov. Napadel ni zunanji sovražnik z jedrskimi konicami, temveč lastna ljudska armada z migi in tanki. Vojaško vodstvo nove države je imelo štab v garderobah Cankarjevega doma v Ljubljani. Dokumentarni film Nič nas me sme presenetiti poskuša s prikazom teh mračnih, hladnih zavetišč opozarjati na nesmiselnost razpihovanja sovraštva, prerekanja in vojn. Z utrdbami, zidovi in rovi ter potovanjem skozi zaklonišča in nenavadne podzemne prostore pripoveduje zgoščeno zgodovino Slovenije. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtorica glasbe Nina Farič.
Ni države kot je Islandija. Kaj države. To je drug planet. Na svetu boste težko našli deželo, kjer zmrzuje na površju, a vre pod nogami. Kjer je narava groba in divja, a hkrati tako spokojna in lepa, ko jo ujameš v sliko. Mojca Mavec nas bo popeljala predvsem med prebivalce, ki že stoletja kljubujejo divji naravi. So mar tudi zato Islandci bili prvi v Evropi, ki so spet uradno psrejeli staroverstvo: Spoznali bomo, kaj so jedli Vikingi, kako starodaven jezik je islandščina in iskali odgovor na vprašanje, zakaj ima dežela s tako nizko stopnjo kriminala, toliko odličnih piscev kriminalnih zgodb.
Dokumentarna pripoved o vzponu in padcu filmske zvezde nemega filma na prehodu v zvočni film. Mlado dekle iz Divače pobegne od doma in kljub prepovedi njene mame opravi avdicijo za film v ogromnem Berlinu, ki je bil v tistem času filmska metropola Evrope. Univerzalna zgodba neznane osebe, ki ji uspe veliki preboj v svetu in ki v gledalcu budi pogum, občudovanje, simpatijo, optimizem in posredno identifikacijo z likom dokumentarca. V življenju zamenja kar tri imena in priimke. O njej je v tistem času doma in po svetu napisanih več člankov, kakor o katerem koli Slovencu ali Slovenki. Vztrajno polni stolpce obrekljivih časopisov, s trači o njenem delu pri filmu in njenih ljubezenskih aferah, ki krožijo med Zagrebom, Ljubljano in Beogradom. Oboževalci popolnoma okupirajo železniško postajo v Beogradu, kamor pride na premiero svojega filma, samo da bi jo videli. Je prva Slovenka, ki se gola pojavi na filmskem platnu. Posname čez štirideset filmov ter večkrat zavrne mamljive ponudbe iz ZDA in namesto v Hollywood odpotuje v Beograd. Vrh njene kariere je nedvomno film „Erotikon“. Ko so ga prvič prikazali, je preprosto stresel Evropo. Ita Rina s to vlogo postane zvezda, ki dobiva mamljive vloge, sanjske honorarje, na njen naslov pa prično prihajati pisma oboževalcev. Film „Erotikon“ dvigne tudi precej prahu glede naslova in nekaj golih prizorov, zato pa je tudi eden najbolj gledanih filmov leta. Ito Rino prvič pričnejo hvaliti tudi slovenski časopisi, ki so bili do takrat polni posmeha in dvoma v našo prvo filmsko igralko. Revija „Razgled“ Ito Rino proglasi za vzgled „emancipirane moderne žene.“ Po njenem odhodu v Beograd sledi strm padec njene kariere. Kakšno je njeno življenje potem? In razplet njene kariere? Kdo je ta pogumna, trmasta in muhasta filmska zvezda? Kaj jo žene in kaj stoji za njenimi nenavadnimi življenjskimi odločitvami? V filmu režiserka Marta Frelih skupaj s sogovorniki išče odgovore tudi na ta vprašanja.
Film o obstoju in minljivosti državne meje, ki se v nekem trenutku zdi nepremostljiva politična, psihološka in fizična ovira. Kljub padcu meja v EU je to vprašanje v Sloveniji trenutno zelo aktualno tako zaradi (že malo pozabljene) žične ograje na naši južni meji, kakor tudi zaradi mejnega spora s Hrvaško. A državne meje in strogi mejni režimi niso večni, zato je avtorsko ekipo zanimalo kaj od njih ostane. V Brezovici pri Metliki nam lokalni prebivalci predstavijo nevidno hrvaško-slovensko mejo, ki poteka naravnost skozi vas. Upali so, da bodo z arbitražnim sporazumom mejo prestavili, vendar se to ni zgodilo. Zato se nekaj krajanov odloči, da realizirajo simbolno dejanje. Kljub zapletom, ki jih prinaša njihovo (namerno in nenamerno) nenehno prehajanje meje, se odločijo prirediti osmico na turistični kmetiji, ki jo je meja izolirala v otoček med obema državama. Vzporedno dogajanje spremlja življenje kraja Miren pri Novi Gorici, ki je bil v času SFRJ del zelo zastražene in neživljenjske meje z Italijo. Ta je med drugim dobesedno čez trupla presekala vaško pokopališče, Miren pa je postal najbolj pogosta točka za mejne prebege. Kljub odprtosti današnje meje na te čase spominja mnogo fizičnih sledi, še več pa tistih človeških. Pripoved spremljajo različni pričevalci, ki s svojimi anekdotami opišejo pogosto nesmiselnost in nečloveškost birokratskih odločitev. Film je zgodba tako o minljivosti, kot tudi banalnosti meje. Meja obmejnim Slovencem ne povzroča krize narodne identitete ali odpora do sosedov druge narodnosti. Povzroča zgolj kopico nevšečnosti in birokratskih težav, ki bi bile enostavno rešljive ob večji politični volji. S širše slike te težave lahko delujejo nepomembne. Tako je tudi leta 1947 v Parizu izgledalo nepomembno in neopazno, da postavljena meja poteka čez pokopališče. Ampak če obiščemo Miren in Brezovico, izmenjamo nekaj besed s prebivalci in se postavimo v njihovo kožo, lahko začutimo, da imajo tudi takšne odločitve svojo težo.
Sedmošolec Jon in tridesetletni Matic živita vsak svoje življenje v različnih krajih in okolju, a ju, kljub razlikam, druži ADHD, motnja pozornosti s hiperaktivnostjo. Ta diagnoza je vzrok nekaterih vedenjskih posebnosti in drugih težav, pri katerih pa ne gre za nevzgojene otroke, čeprav osebam z ADHD to pogosto očitajo. Jon in Matic nam skupaj z bližnjimi in strokovnjaki pomagata spoznati in razumeti to motnjo, ki ne vpliva le na vedenje, temveč tudi na učenje, odnose, življenje posameznika in njegovega širšega okolja. Scenarij je napisala Milica Prešeren, režiral je Primož Meško. Film ADHD je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas posameznikom z izkušnjo telesne ali duševne bolezni, razvojnih in drugih življenjskih težav. Posebne zgodbe so tudi zgodbe tistih, katerih življenje zaznamujejo različni izzivi, spoznanja in na prvi pogled obrobni dogodki, ki odpirajo vprašanja in spodbujajo k razmisleku. Osebne zgodbe dopolnjujejo znanstvena dognanja, besede strokovnjakov. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Reporter Ervin Hladnik Milharčič, Novogoričan, se v cestnem kolažu obmejnih vinjet vrne v svoje kraje in potuje ob današnji meji. Meje so resna stvar. Tu se stikata latinski in slovanski svet, Srednja Evropa in Mediteran – in tu ni čistokrvnosti. Tu živijo fantastični ljudje. Milharčič nam pomaga spoznati, kaj se je tam mešalo, izmenjevalo in tihotapilo - nekoč in danes. Kako je Drago Mislej Mef čez mejo pripeljal električno kitaro, od kod Iztoku Mlakarju ideja, da svet ni resen, kako so z vsake strani "pobrali tabulše" Tminski madrigalisti, zakaj so aleksandrinke naredile pravo malo revolucijo, kako se sliši vstajenska maša v Gorici in med drugim še kako Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič zaznamuje prvomajsko proslavo. Svet ob meji je videti kot neskončna, brezmejna pokrajina odprtega neba in duha. Skozi mozaično pripoved dokumentarec zgradi podobo ene ključnih tem današnjega časa: o življenju, medkulturnih razlikah in dilemi, kako ravnati z njimi.
Neveljaven email naslov