Malo je mest, katerih stavbe in spomeniki bi tako temeljito pripovedovali o zgodovini Anglije od 11. stoletja pa do današnjih dni kot v mestecu Rye.

Kraj ob estuarju reke Rother na skrajnem jugovzhodu britanskega otoka in le nekaj kilometrov od "črne luknje", ki nas pod Rokavskim prelivom pripelje do Francije, je igral veliko vlogo v boju za vzpostavitev suverene angleške kraljevine. Na mestnem obzidju in na vrhu trdnjave Ypres so vojščaki več stoletij v zraku iskali prve sledi vonja po francoskih zavojevalcih.

Francozi se kar niso mogli naveličati osvajanja sosedov onkraj morja in prebivalci mesteca Rye so se morali kar dobro izuriti v zidarski obrti, saj so morali po hudih napadih vrlih Francozov kar nekajkrat obnavljati mesto. Najhujši napad je mesto doživelo leta 1377, ko so Francozi mesto požgali do tal. Nekaj kamnitih stavb pa je vendar preživelo. Stojijo še danes, njihovih temnih "ožganin" pa niso zabrisala niti dolga stoletja.

Muhasto morje
Ko zapisujemo zgodovino mesta Rye ne smemo pozabiti omeniti morja. V južni Angliji se je morje občasno vedlo hudo čudaško. Pred letom 1287 je bilo mesto Rye celinsko naselje. Nato pa je silovito neurje po reki Rother morje zaneslo daleč v notranjost. Vsi so pričakovali, da se bo kaj hitro spet umaknilo. Motili so se. Morje je ostalo in Rye je postal cvetoče pristaniško mesto. A ne za dolgo. Po 300 letih živahnega trgovanja in še bolj živahnega tihotapljenja vina in "eksotičnih" živil iz sredozemskega okolja se je morje spet začelo umikati. In Rye je ostal na suhem. Dobesedno in v prenesenem pomenu. Večina prebivalcev si je kruh služila na morju, v 16. stoletju pa so morali začeti razmišljati o novih virih zaslužka.

Okoli ovinka do druge hiške
Sprehod po mestu Rye je sprehod skozi zgodovino angleške arhitekture. Ob ozkih, vijugavih in tlakovanih uličicah se vrstijo tudorske hiše iz 14. stoletja, katerih pročelja seveda krasijo bruna. Pravzaprav podobe nekaterih ulic kar od 14. stoletja ni skazil noben arhitekturni tujek mlajšega nastanka. In stare hiše prav nič sramežljivo ne skrivajo svoje notranjosti. V številnih so se "naselile" trgovinice, ki prodajajo spominke značilnih ročnih del in obrti mesta Rye in njegove okolice ter slastne marmelade, slaščice in druge specialitete.

Obiskovalec kraja nikakor ne sme izpustiti obiska vsaj ene kavarne, kjer mora poskusiti sveže pečene kolačke (scones) z rahlo grenko marmelado iz agrumov. Kolačke je seveda treba poplakniti s črnim čajem. Če želite očarati krčmarico, se pred odhodom v Anglijo naučite našteti vsaj nekaj vrst črnega čaja, da ne boste vedno naročili le najbolj običajnega Earl Graya ali English Breakfasta. Verjetno pa ni potrebno dodati, da se morate v kavarni oglasiti okoli pete ure popoldan.

Ravno zaradi izjemno dobro ohranjenih srednjeveških hišk – pa tudi ljubkih stavb iz kasnejših obdobij ne manjka – naj bi bil Rye mesto, v katerem so posneli največ zgodovinskih filmov v Veliki Britaniji. Zgodovina nas res zasleduje na vsakem koraku. V središče mesta lahko vstopite skozi edina ohranjena mestna vrata Land gate iz 14. stoletja, v cerkvi svete Marije čas še vedno prav dobro meri najstarejša delujoča ura v Angliji, lahko pa obiščete tudi gregorijansko hišo Lamb House, zgrajeno leta 1722, v katero se je med silovitim neurjem zatekel tudi angleški kralj Jurij I. in v kateri je živel znani pisatelj Henry James.

Usodo gradu določi ... morje
Če se zgodovinskih sledi še niste naveličali, jih lahko v bližnji okolici mesteca poiščete tudi sami. Sprehodite se lahko po skrivnostnem močvirju Romney, po katerem so se do 18. stoletja prihuljeno potepali tihotapci. Med mestom Rye in krajem Winchelsea – ta leži približno 3 kilometre proti jugu – pa naletimo na ruševine gradu Camber, ki ga je kot trdnjavo – kaj drugega bi sploh lahko pričakovali? – proti Francozom na obali ukazal zgraditi angleški kralj Henri VIII. Zadnji prebivalci so utrdbo zapustili leta 1642, ko se je morje že toliko umaknilo proti jugu, da topovske krogle z grajskega obzidja niso več mogle doseči ladij francoskih zavojevalcev.