Pogumna izjava za čas, ko različne preizkušnje "tresejo" EU: begunska kriza, dolžniška kriza nekaterih držav evrskega območja, brexit, vzpon levih in desnih populistov v posameznih članicah, občutek "navadnih državljanov" o odtujenosti "elit v Bruslju" ...

A Tusk ima prav. Evropska unija uspešno opravlja temeljno vlogo, zaradi katere je bila ustanovljena, to pa je zagotavljanje miru in blaginje v Evropi. EU je namreč zrasel iz pepela in ruševin druge svetovne vojne, ki je opustošila staro celino.

"Rojstni dan" združene Evrope: 9. maj 1950
Za uradni začetek evropskega povezovanja štejemo 9. maj 1950, ko je tedanji francoski zunanji minister Robert Schuman prebral t. i. Schumanovo deklaracijo, v kateri je predlagal povezovanje francoske in nemške proizvodnje premoga in jekla (najpomembnejših vojaških surovin) pod neodvisnim nadzorom, s čimer bi preprečil ponovni izbruh vojne med stoletnima tekmicama, povečal njuno gospodarsko soodvisnost, hkrati pa pospešil okrevanje in povojno obnovo Evrope.

"Zgodbo EU-ja" začelo šest ustanovnih članic
Njegov predlog je padel na plodna tla, saj so se pobudi pridružile še Italija, Belgija, Luksemburg in Nizozemska. Šesterica je nato leta 1951 podpisala Pariško pogodbo, s katero je bila ustanovljena Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ). Temelji evropskega povezovanja so bili položeni. V prihodnjih letih in desetletjih je sledila širitev in poglobitev evropske integracije. Leta 1957 je bila z Rimsko pogodbo ustanovljena Evropska gospodarska skupnost (EGS), s katero je bil vzpostavljen skupni trg med šesterico držav. Deset let kasneje (1967) so se tri skupnosti, EGS, ESPJ in Euratom, združile v Evropsko skupnost (ES). Leta 1973 je prišlo do prve širitve, ko so se povezavi pridružile Irska, Velika Britanija in Danska. Sledili so pristopi Grčije (1981), Španije in Portugalske (obe leta 1986).

Maastrichtska pogodba ustanovila Evropsko unijo
Leta 1986 je bil podpisan Enotni evropski akt (angl. Single European Act), ki je pospešil pot k enotnemu notranjemu trgu, temelječem na štirih svoboščinah: prostemu pretoku blaga, storitev, ljudi in kapitala. Maastrichtska pogodba je leta 1993 ustanovila tristebrno Evropsko unijo, kot jo poznamo danes, ter utrla pot skupni valuti evru. Leta 1995 so se povezavi pridružile Avstrija, Švedska in Finska. Istega leta je v veljavo stopil t. i. schengenski sporazum, ki je postopoma omogočil potovanje znotraj EU brez mejnega nadzora. Leta 2002 je zaživela monetarna unija s skupno valuto evro, ki jo je do danes prevzelo 19 članic EU-ja. Monetarna unija predstavlja skupino najbolj trdno povezanih članic.

Leto 2004 in simbolična širitev na vzhod
Leta 2004 je bilo prelomno za EU, saj se je povezavi pridružilo deset novih članic, večinoma srednje in vzhodnoevropskih držav iz nekdanjega komunističnega bloka (Slovenija, Madžarska, Češka, Poljska, Slovaška, Estonija, Latvija, Litva, Ciper in Malta). Na ta način je bila tudi na simbolni ravni zgrajena "nova Evropa", ki je nastala na pogorišču vseh treh totalitarizmov nacizma, fašizma in komunizma. Leta 2007 sta v EU vstopili Romunija in Bolgarija, leta 2013 pa kot zadnja, 28. članica še Hrvaška.

Lizbonska pogodba 2009: EU kot pravni subjekt
Zadnjo večjo institucionalno prenovo je EU doživela z Lizbonsko pogodbo leta 2009. Lizbonska pogodba daje EU-ju status pravne osebe, na podlagi katere lahko Unija podpisuje mednarodne pogodbe na področjih, za katera je pristojna, in se vključuje v mednarodne organizacije. Z Lizbonsko pogodbo je Evropski svet formalno postal ena od institucij EU-ja (poleg Evropske komisije, Evropskega parlamenta, Sveta EU). Pomembnejšo vlogo je dobil tudi visoki predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko.

EU je zgodba o uspehu
Oris najpomembnejših mejnikov v razvoju evropske integracije kaže, da je EU v več kot 60 letih prehodila dolgo, naporno, a tudi uspešno pot. EU je politično-ekonomska inovacija, subjekt sui generis (posebne vrste), ki ga ni mogoče primerjati z drugimi mednarodnimi organizacijami. EU je na celini, kjer so divjale najbolj krvave vojne v zgodovini človeštva, ustvaril prostor miru in blaginje, prostor spoštovanja človekovih pravic, osebnih svoboščin, vključno s svobodo govora in veroizpovedi. EU je prostor, ki ga definirajo tržno gospodarstvo, socialna država, politični pluralizem, delitev oblasti, vladavina prava in tolerantnost. Gre za ureditev, ki se nam zdi danes samoumevna, a še ne tako dolgo nazaj so bile te "pridobitve" za dobršen del članic, tudi Slovenijo, le mrtva črka na papirju.

Na razpotju: status quo, okrepljena integracija, oslabljen EU ali EU dveh hitrosti?
Zato se je za obstanek EU-ja treba in vredno boriti. Kot že omenjeno v uvodu, je EU pred (velikimi) izzivi. In povsem odprto ostaja, v katero smer se bo razvijal. Lahko bo deloval še naprej kot do zdaj, brez večjih institucionalnih sprememb, a bo kljub temu našel rešitve za najbolj pereča vprašanja. Druga možnost je oblikovanje Evrope dveh hitrosti. V prvi skupini bi bile najbolj tesno povezane države oziroma "jedra", v drugi pa države, ki bi izbirale, pri katerih skupnih politikah bi sodelovale. Mnogi trdijo, da ta Evropa že obstaja z monetarno unijo in schengenskim območjem. Do dodatne diferenciacije med članicami EU-ja bi lahko prišlo ob morebitni vzpostavitvi evropske obrambne zveze, o kateri nekateri vidni politiki že govorijo. Če bi v pomembnejših evropskih državah na oblast prišli evroskeptični politiki, potem bi se proces poglabljanja evropske integracije bržkone ustavil oziroma bi povezava dobila bolj medvladni značaj in manj nadnacionalni. Nasprotno pa bi EU iz trenutnih preizkušenj lahko izšel bolj poenoten in globlje povezan, sploh če bo dejansko prišlo do odhoda Velike Britanije in morda Grčije iz evrskega območja.

Razpad EU-ja bi bil geopolitična katastrofa
Vsekakor bi bila najbolj črna možnost razpad EU-ja. Bila bi prava geopolitična katastrofa, ki bi prinesla v zdajšnjih razmerah težko doumljivo ponovno vzpostavitev mej, uveljavljanje carin, vzpon nacionalizmov, zavrtela bi se spirala, ki bi slej ko prej privedla do konfliktov med državami, bržkone tudi vojaških. O tem namreč priča 1000-letna zgodovina Evrope do začetkov evropskega povezovanja sredi 20. stoletja. A ne samo navznoter, Evropa bi z razpadom EU-ja izgubila težo tudi na svetovni ravni, saj bi bile posamezne evropske države, tudi največje (Nemčija, Francija, Velika Britanija), le opazovalec igre, ki bi jo vodile velesile oziroma države v vzponu ZDA, Rusija, Kitajska, Japonska, Indija, Brazilija ... Evropa pač že dolgo ni več "popek" oziroma center sveta, ampak le eden izmed centrov moči. Kar se da enoten EU je namreč (lahko) pomemben globalni akter, razbita pač ne. Soglasje med 28 članicami glede zunanjepolitičnih ciljev je sicer težko doseči, a treba si je zanj prizadevati. Evolucija EU-ja - tako kot vse vredne stvari v življenju - ni lahka pot, a največja napaka bi bila zaradi trenutnih težav zavreči vse, kar je bilo pri povezovanju evropskih narodov doseženo. Lahko je rušiti, bistveno teže je graditi.

Aleš Vozel, @vozela1