Številne zgodbe o izkoriščanju in neplačevanju delavcev in delavk, ki prek zasebnika opravljajo storitve javnega naročanja, so že privedle do sprememb zakonodaje in sprejetja smernic za različna področja javnega naročanja. Kljub temu pa praksa vsak dan postreže z novimi zgodbami o neplačanih prispevkih in čezmernem nadurnem delu v okviru javnih naročil. Zato je bil odgovoru na vprašanje, kako vključiti socialno odgovornost v javna naročila, namenjen posvet, ki so ga organizirali inštitut Ekvilib, Mreža za družbeno odgovornost in Direktorat za javno naročanje.

"Sistem javnega naročanja ni kriv za vse, prav tako pa ne bo tudi vsega rešil," je ob tem poudarila Tadeja Pušnar iz Državne revizijske komisije. Poudarila je, da ni treba upoštevati zgolj vprašanja zakonitosti, saj praksa omogoča, da je nekaj zakonito, pa kljub temu za delavca pomeni šibkejši socialni položaj. Zato je po njenem mnenju treba spodbujati tudi zavedanje družbene odgovornosti, ki posredno vpliva na kakovost življenja ljudi. Ob tem je poudarila, da je odgovornost za socialni vidik javnega naročila izključno na strani naročnika. "Ne predstavljam si zahtevka za revizijo, ki bi ga zaradi neupoštevanja socialnega vidika vložilo neko podjetje."

Med spodbujanjem dobrih praks in sankcioniranjem kršilcev
Kot primer izpostavljanja in zavedanja družbene odgovornosti je predstavnica ministrstva za javno upravo Milanka Čanković navedla tudi pridobivanje certifikata, kot je, recimo, certifikat družbeno odgovorno podjetje. Vendar je po njenem mnenju sporna zamisel, da bi bili tovrstni certifikati zahtevano merilo pri javnih razpisih, saj bi to v praksi lahko privedlo do tega, da bi se izločilo iz javnega naročila podjetje, ki morda upošteva vse zahteve za pridobitev določenega certifikata, pa ga ni prejelo. Prav tako je še dodala, da je na certifikat treba čakati več mesecev.

Prav izpostavljanje podjetij prek primerov dobrih praks in podajanje prednosti tem podjetjem je tudi ena izmed možnosti, ki jo pretehtava medresorska delovna skupina, je poudaril Marko Rakovec iz sektorja za človekove pravice pri ministrstvu za zunanje zadeve. Vlada je lani na podlagi smernice OZN-a za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu sprejela akcijski načrt spoštovanja človekovih pravic v gospodarstvu. "Naš cilj je vzpostaviti ničelno toleranco do kršilcev delavskih pravic," je dejal Rakovec in poudaril, da zakonodaja te vzvode že ima, a je treba poskrbeti za učinkovito izvedbo. Akcijski načrt bo sicer temeljil na treh stebrih, in sicer državni promociji človekovih pravic , promociji pravic na ravni podjetij, tretji steber pa bo temeljil na odkrivanju in sankcioniranju kršilcev.

Laura Orel iz Delavske svetovalnice je ob tem dodala, da je že zdaj v zakonu določeno, da se morajo pri javnem naročanju upoštevati tudi socialna merila, ni pa določeno, koliko jih je treba upoštevati. Je pa upoštevana cena, ki v sebi pogosto skriva tudi prakso socialnega odgovornega. "Zavedati se morate, da ko vi objavite javno naročilo in postavite ceno, ste v glavnem določili, kako bo ta človek delal in pod kakšnimi pogoji."

Socialno klavzulo je treba tudi ustrezno utemeljiti
Ob izpostavljanju odgovornosti naročnika za upoštevanje socialnih vidikov javnega naročanja je Milanka Čanković poudarila, da so smernice za posamezne storitve korak v pravo smer, zavezujejo pa naročnike k temu, da morajo poleg zakona o javnem naročanju poznati tudi relevantno področno zakonodajo. Pušlarjeva je ob tem dodala, da je vsa merila pri javnih naročilih treba tudi ustrezno obrazložiti. "Če vi kot naročnik ne morete utemeljiti, da zahtevate redno zaposlitev delavcev pri izvajalcu za nedoločen čas, potem tega ne morete vključiti, četudi so nameni dobri."

Tako stališče je kot presenetljivo označil Dejan Podhraški iz družbe ROC, ki je poudaril, da je v kazenskem pravu treba dokazati krivdo za očitano dejanje. "Tudi če osumljenec dejanje prizna, ga sodnik ne obsodi, če dvomi o iskrenosti tega priznanja. Zato bi lahko to logiko uporabili tudi tu." Ob tem je poudaril, da vemo, da pogodba za nedoločen čas vpliva na kreditno sposobnost delavca in tudi prispeva k njegovi motiviranosti, zato ne razume, zakaj bi zahteva naročnika po kakovostni argumentaciji razveljavila tak pogoj, če v ozadju "prepoznamo namen". Po njegovem mnenju tudi ni smiselno zanašanje na to, da bo socialni vidik izključno v domeni naročnika.

"Javno naročanje ne sme biti nadomestilo za zaposlitev"
Pušlarjeva je ob tem poudarila, da je DRK organ, ki odloča o sporu med strankama torej v primeru javnih naročil med naročnikom in potencialnim izvajalcem. Po njenem mnenju je treba na tem področju vzpostaviti tudi novo prakso. "Če se pri objavi javnega naročila vzame argumentacija iz že sprejete odločitve komisije, potem bo to vzdržalo nadaljnjo presojo." Po njenem je bistveno, da se na tem področju vzpostavi nova praksa. Rakovec je ob tem dejal, da bo tudi medresorska skupina osredotočena na učinkovito preprečevanje socialnega dumpinga pri morebitnem nižanju cen.

Laura Orel je ob tem dejala, da bi moral biti temelj odgovornega javnega naročanja to, da se storitev ne naroča tam, kjer je mogoča neposredna zaposlitev ljudi. "Ta osnovni premik bi morali narediti v glavah, da se ne uporablja javnega naročanja kot nadomestila za redno zaposlitev." Ob tem je dodala, da je ključna tudi odgovornost naročnika. "Ko zaposleni pri nekem izvajalcu ne dobijo plač, naročnik z ničimer ne odgovarja. Ne dobi nobene sankcije." Laura Veber iz ZSSS-ja pa je mnenja, da bi javni naročniki morali biti tu vzor za delovanje po celotni državi.

Socialna klavzula ni predmet pogajanj
V okviru razprave se je potem tudi na pobudo iz občinstva odprlo vprašanje, kaj narediti v primeru monopolnega ponudnika, ki ne želi sprejeti socialne klavzule. Kot primer monopola so navedli tudi koncesionarje javnih avtobusnih prevozov, do katerih je ministrstvo pred časom zavzelo stališče, da jih ne more sankcionirati zaradi kršitve pravic delavcev, saj ne more nadomestiti koncesionarjev, ki te prevoze že opravljajo.

Laura Orel se je ob tem vprašala, zakaj neko podjetje ne bi želelo podpisati socialne klavzule, Laura Veber je dodala, da je treba vztrajati pri minimalnih standardih, kot sta minimalna plača in podobno, Milanka Čanković pa je menila, da bi morali svoje narediti tudi organi nadzora kršitev delavskih pravic. Opozarjala je tudi na poseg v svobodno podjetniško pobudo ponudnika, ki bi ga predstavljala zahteva po točno določenem načinu poslovanja, je pa obenem poudarila, da socialno klavzulo določa zakon in ni predmet pogajanj.

Kako se v praksi zoperstaviti dumpingu?
Iz občinstva se je slišal tudi primer izkušnje s čistilnim servisom, ki je oddal ponudbo, po kateri s ceno ne bi pokril minimalne plače za delavce, po pozivu, kako bo pokril to razliko, pa se je skliceval na poslovno skrivnost. Podhraški je ob tem dejal, da so to pogosti argumenti pri odkrivanju socialnega dumpinga: "Vse je poslovna skrivnost, svobodna gospodarska pobuda in tako naprej." Lani sprejete smernice in priporočila za javno naročanje storitev čiščenja sicer naročnika pozivajo k preverbi neobičajno nizkih ponudb, a obenem tudi poudarjajo, da zgolj neobičajno nizka cena ne more biti razlog za zavrnitev ponudbe.

Drug pomislek iz občinstva je prišel na račun ponudnika, ki je nizko ceno utemeljil s tem, da en delavec ne bo delal samo pri enem naročniku. "Mi kot naročniki ne moremo določiti, koliko ur bo nekdo tam, lahko samo določimo površino, in če nimamo podatka, koliko ur so tam prisotni, ne moremo tudi ovrednotit cene za storitev, ali bo pokril minimalno plačo." Dejan Podhraški je ob tem dejal, da lahko naročnik sam ugotovi, za koliko časa potrebuje delavca, in to določi tudi v razpisu. Medtem ko je iz občinstva prišel tudi pomislek, da smo imeli preprečevanje neplačevanja prispevkov v preteklosti že dobro sistemsko urejeno prek Službe državnega knjigovodstva (SDK).