Pravice migrantskih delavcev padajo kot domine. Gre za dodelan sistem izkoriščanja, v katerem ni prostora za pravo. Mladi odhajajo iz držav z upanjem na boljše življenje, prepričani, da se težke zgodbe, ki jih v tujini doživljajo številni, njim ne morejo zgoditi. Toda čaka jih ogromno pasti. Za njimi ostajajo izpraznjena mesta brez prihodnosti.

Mama voznika tovornjaka iz Banjaluke, ki so ga tukaj prisilili v kršenje vseh predpisov in mu na koncu še grozili, je bila prepričana, da se kaj takega, kar se je zgodilo njenemu sinu, v Evropski uniji ne more dogajati. V prvem delu raziskovalne serije Delavske domine smo preverili, kako padajo domine vse od Prištine pa do Avstrije, kjer so ponekod v vlogi domin tudi slovenski delavci. Namesto odgovornih vodij, v številnih podjetjih vse bolj prosperirajo korporativni psihopati, ki ne poznajo nobenih meja in v migrantskih delavcih ne vidijo ljudi, ampak zgolj sredstvo za povečanje dobička.

“Vse je odvisno, kje se rodiš in na to ne moreš vplivati. Ljudje iščejo boljše življenje v tujini, ker se v Bosni in Hercegovini ne da drugače priti do dela kot prek vez,“ pravi Kenan pred eno izmed zasebnih fakultet v Banja Luki. Študira poslovno ekonomijo in je v prvem letniku študija. Zaveda se, da so gospodarske razmere težke.

Sanski most: mesto brez mladih

Podobno razmišlja skupina mladih pred nakupovalnim centrom v Sanskem mostu, v občini, ki ima enega najvišjih odstotkov izseljenih mladih. "Iz Bosne in Hercegovine bomo zbežali takoj, ko končamo gimnazijo." Mladi sanjajo o Nemčiji. Zbežali bodo tako kot vsi ostali. Če jim ne bo uspelo dobiti dela v Nemčiji, bo v redu tudi Slovenija. V domovini ne vidijo nobene prihodnosti. Mrtva se zdi tudi sedanjost. "Danes je petek zvečer, nikamor ne moremo iti." Dela ni. Po končanem šolanju bi lahko le sedeli doma in se dolgočasili. Pravijo, da so že slišali tudi zgodbe o izkoriščanju v delavcev tujini, a so prepričani, da se to njim ne bo zgodilo.

Cena svobode: 5000 EUR

Azra (pravo ime hranimo v uredništvu) je mati migrantskega delavca, ki je v Sloveniji doživel vse prej kot uresničitev sanj o boljšem življenju. Naletel je na izkoriščevalskega delodajalca, ki mu je namesto urejenih delovnih razmer in dobrega plačila ponudil grožnje. Gospa, ki je na glavi nosila barvno ruto, je med pripovedovanjem o svoji stiski, ko je delodajalec v Sloveniji izkoristil in prevaral njenega sina, verižno kadila.

"Vozil je tovornjak. Po petih mesecih je hotel dati odpoved, vendar je to razjezilo delodajalca." Kljub nekoliko naivnemu predpostavljanju, da se v državah Evropske unije tako izkoriščanje ne dogaja, je Azrin sin v slovenskem tovornjaku kmalu ugotovil, kakšna je resnica.
Številne evropske ceste je moral prevoziti z magnetom in tako zaobiti vse predpise. Ob tem je – ne mimogrede – tako kot številni drugi vozniki tovornjakov, prispeval tudi k manjši varnosti na evropskih cestah. Ni hotel pristajati na to. "Več tednov je bil neprestano v tovornjaku. Ni hotel voziti pod takimi pogoji." Na koncu ni dobil niti dogovorjenega plačila.

Telefonski klici so iz dneva v dan postajali vse bolj zaskrbljujoči. Kapljo čez rob so predstavljati grožnje, s katerimi je šef silil njenega sina, da je moral delati prek vseh zakonskih omejitev. Nameraval je dati odpoved in se vrniti domov. Mislil je, da bo dal odpoved in zgodba bo končana. Toda šef mu je rekel, da ne more dati odpovedi, ker zdaj on njemu dolguje denar. "Lastnik se ni hotel kar tako odreči dobremu delavcu. Čeprav mu je za opravljeno delo dolgoval več kot 2.000 evrov, naj bi zdaj delavec dolgoval njemu." Ustrahovanje je postajalo vse hujše. "Takrat se je začelo. Rekel mu je, da mu mora plačati, ker mu je uredil vizo. Da mu mora plačati za čiščenje tovornjaka in tako naprej. Čeprav mu je dolgoval več kot 2.000 evrov, je namesto, da bi mu jih izplačal, izračunal, da moj sin njemu dolguje 5.000 evrov."
Postavljena je bila torej cena svobode – 5.000 evrov. "Rekel mu je, da če ne plača, ne bo mogel delati niti za nikogar drugega, saj so avtoprevozniki med seboj povezani." Toda grožnje nikakor niso bile nedolžne. Azra ni razumela, kako je mogoče, da se nekdo tako igra z njenim sinom. To je v njej prebudilo jezo.

Številne bosanske družine so žrtev ustrahovanja izkoriščevalskih delodajalcev. "Bojijo se. Številni mladi so pristali v njihovih krempljih." Tu ne gre za normalen poslovni odnos med delavcem in delodajalcem, gre za čisto izkoriščanje.

Izkoriščanje omogoča sporazum

Takšnemu prostaškemu izkoriščanju daje krila sporazum o zaposlovanju med Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ki določa, da mora biti prvo leto delavec iz Bosne in Hercegovine zaposlen pri delodajalcu, ki je vložil vlogo za izdajo dovoljenja. Šele po preteku prvega leta zaposlitve ima ta delavec v prost dostop na slovenski trg dela. Do takrat pa je delavec vezan na enega delodajalca in s tem toliko bolj ranljiv za izkoriščanje.

"Slovenski delodajalci enoletno odvisnost bosanskih delavcev v največji meri izkoriščajo. Največ groženj je prav prvo leto. Takrat morajo delavci največ pretrpeti. Morajo ostati pri svojem šefu," je dodala Azra.

Azrin sin se je uspel iztrgati iz krempljev izkoriščevalske delodajalca v Sloveniji s pomočjo delavske svetovalnice, organizacije, v kateri pomagajo na stotine delavcem, ki jih formalni sistem na zna pomagati. Goran Lukić iz delavske svetovalnice meni, da je označba takih sporazumov za sporne še blaga. Slovenija je pred kratkim podpisala podoben sporazum tudi s Srbijo.

Azra je prepričana, da je njena država s takim sporazumom prodala svoj mladino. Azrin sin zdaj dela za drugega delodajalca v Sloveniji, kjer je že več kot leto dni. Ta ni izkoriščevalski in je pri njem zelo zadovoljen. Azrin sin Mirza (pravo ime hranimo v uredništvu) meni, da je sporazum med državama del sistema izkoriščanja.

"Najprej rabiš denar, da sploh prideš v Slovenijo. Slovenija ni tako blizu, oddaljena je 200 kilometrov. Številne družine se za to zadolžijo. Ko najdeš delodajalca, moraš pri njemu ostati vsaj leto dni. Obljubi ti, da bo plača 1.000 evrov, vendar potem ni tako, saj imaš leto dni zavezane roke. Moraš molčati. Številna podjetja po enem letu sama odpustijo delavce, saj jih eno leto lahko do konca izkoriščajo, potem pa več ne. Mene je pet mesecev mučil. Silil me je, da sem vozil z magnetom, vendar nisem hotel pristati na to. Če pristaneš na vožnjo z magnetom, je tako, kot da bi pristal na to, da postaneš potencialni morilec," opozarja Mirza in dodaja: "Kaj, če bi zaspal za volanom! Dajal mi je take roke, da sploh nisem imel časa za spanje. Podnevi sem po 15 ur vozil v kolonah, ponoči pa sem še raztovarjal. 30 dni sem vozil brez dneva počitka. Toda pritiskal je, da bi moral delati še več. Rekel sem mu, da se moram ustaviti, da bi jedel, toda odvrnil mi je, da ne rabim jesti, da moram voziti, da bi ujel dostavni rok. Na koncu pa mi ni niti plačal."

Ker je bil mesec dni neprestano na cesti, ni imel časa niti, da bi odšel na banko, da bi preveril, koliko je dobil plače. Ko je končno prispel do svoje banke, ga je šokiralo dejstvo, da plače sploh ni dobil. Prva plača se je na njegovem računu pojavila šele tretji mesec. Dobil je 300 evrov. Šlo je za čisto izkoriščanje in takih podjetnikov je žal veliko. Azra in Mirza menita, da gre za obliko novodobnega suženjstva.

Korporativni psihopati

Namesto odgovornih vodij, v številnih podjetjih vse bolj prosperirajo korporativni psihopati, ki ne poznajo nobenih meja in v migrantskih delavcih ne vidijo ljudi, ampak zgolj sredstvo za povečanje dobička.

Psihoterapevtka Nika Deu ob tem opozarja: "Če vzamemo Harejevo lestvico merjenja korporativnih psihopatov, imamo na zgornji polovici ljudi, ki po lastnostih in izraženosti teh lastnosti niso dosti drugačni od psihopatov v klinični populaciji. Gre za občutek grandioznosti, da jim nekaj pripada, občutek brezsramnosti, nimajo občutka krivde, ni vesti. Predvsem pa gre za odsotnost empatije in nesposobnost čutiti."

Psihopati na vodstvenih položajih niso sposobni čutiti, ne glede na to, kakšne narodnosti so. Delujejo tako pri nas, kot južno in tudi severno od nas. Razlike so samo v tem, kakšne ovire imajo v sistemu.

"Obljubljena dežela Avstrija"

Tina in Ivan sta iz Maribora. Tudi to mesto zapušča vse več mladih. Delat hodijo v sosednjo Avstrijo. Konec lanskega leta je po podatkih statističnega urada v Avstrijo hodilo delat 1.668 Mariborčanov, njihovo število se je v štirih letih podvojilo. Gre samo za delavce, ki delajo v Avstriji, a so vključeni v slovenski zdravstveni sistem, torej imajo praviloma prebivališče v Sloveniji. Med njimi sta do nedavnega bila tudi Ivan in Tina. Njuni pravi imeni hranimo v uredništvu.

On je športni učitelj, ona pa se je po izkušnji v Avstriji vrnila na študij turizma. Stara sta 33 in 28 let. Kljub drugačnim pričakovanjem sta Ivan in Tina v Avstriji doživela tudi izkoriščanje: "Niso vsi delodajalci isti, so pa nekateri dali vedeti, češ, vi ste Slovenci, tukaj vas imamo zato, da delate."