Mlad in inovativen podjetnik Matija Antolović se je skupaj s svojimi starši in sestro začel ukvarjati z nenavadno kmetijsko dejavnostjo. Medtem ko drugi iz svoje solate polže odstranjujejo, Antolovićevi gojijo zelenjavo posebej zanje. Več kot 90 odstotkov doma vzrejenih polžev slovenske domorodne vrste prodajo v tujino - restavracijam ali podjetjem, ki jih predelujejo. Gurmanska specialiteta iz slovenske farme se tako vsak dan znajde na krožnikih petičnih restavracij vse od Italije, Francije do Švice.

Kako ste prišli na to idejo?
Imeli smo nekaj zemlje v lasti. Z očetom, mamo in sestro smo se dogovarjali, kako bi dali vrednost tej zemlji. Tehtali smo med nasadom oljk, vinogradništvom, rejo nojev, govedorejo, kozjerejo, pridelovanjem sira, gojenjem zelišč in začimb. Ena izmed idej je bila reja polžev. Malo v šali, malo za res smo začeli raziskovati trg, način, kako se dobi polže, ali se to splača. Ko smo se nato znova usedli in pogovorili, je bila to najzanimivejša, interesantna in dobra ideja.

Ste že prej poznali oz. bili sami ljubitelji polžjih jedi?
Smo ljubitelji dobre hrane, da bi pa iskali po restavracijah polže, pa ne.

Za kako veliko investicijo je šlo?
Veliko. V gradnjo farme velikosti pol hektarja smo vložili okoli 20.000 evrov. To je neto površina, na kateri so polži in ni zavzeta površina, kjer gojimo dodatno zelenjavo.

Kako je videti gojenje polžev? Kaj jedo?
Polži so na odprtem, na njivi, kjer je posejana zelenjava, ki jo jedo – radič, blitva, stročnice, ogrščica, ohrovt. Ograde so dolge 45 metrov in široke 3,5 metra. Tam polži živijo, se prehranjujejo, razmnožujejo, odlagajo jajčeca, izlegajo in rastejo. Celotni življenjski ciklus polža poteka na odprtem, v naravnem okolju. Zelenjava jim služi tudi kot skrivališče pred plenilci in jim daje senco v vročih dneh. Imamo tudi namakalni sistem, ki poleg tega, da namaka zelenjavo, pripomore tudi k temu, da se polži zvečer, ko se namakanje vklopi, prebudijo in začnejo lesti po zelenjavi. To je tako kot v naravi, ko polža srečate po dežju in v vlažnem vremenu.

Kaj je pomembno - kakšni morajo biti polži?
Gre za vrsto helix aspersa muller – po slovensko vrtni slamnati polž, ki je avtohtona vrsta polža v Sloveniji. To torej ni tujerodna vrsta, ki bi jo mi pripeljali za rejo. Polž je v Sloveniji zaščitena vrsta, zato je v naravi prepovedano nabiranje polžev.

Koliko jih količinsko vzgojite in prodate?
Letna proizvodnja polžev se giblje okoli treh ton.

Kakšna je cena?
Dve toni polžev se lahko proda v trenutku, prodaja na malo – po kilogram – pa gre težje. Prodajamo izključno podjetjem, ki polže nato ali prodajo naprej ali pa jih predelajo, zamrznejo, konzervirajo oziroma jih ponudijo v restavracijah. Cena niha od 15 evrov do 25 evrov. Kdor je redni plačnik, ima ugodnejše pogoje.

Kam jih prodajate? Kako najdete kupce?
Na začetku smo veliko hodili po restavracijah in jim ponujali, da jim pokažemo, kako se jih pripravi. A najboljša reklama je od ust do ust.

Večinoma prodajate v tujino?
Da, več kot 90 odstotkov.

Vaše podjetje je družinsko - kdo vse sodeluje?
Sodelujejo mama Dajana, oče Tomislav, sestra Sara in jaz. Težja dela opravljava z očetom, lažja pa mama in sestra. Mama je oskrbnik farme, z očetom skrbiva za košnjo, oranje, pobiramo pa vsi, saj je to zamudno in dolgotrajno delo.

Kakšni so vaši načrti za naprej? Se boste širili?
Novembra smo odprli restavracijo v Izoli, kjer kot eno izmed specialitet ponujamo polže. Naše obstoječe farme v Kortah ne bomo povečevali, saj želimo, da to podjetje ostane družinsko, in za večjo farmo nimamo dovolj časa. Se pa pogovarjamo z več posamezniki, ki so zainteresirani za lastne farme polžev in da bi z njimi poslovno sodelovali. To smo v preteklosti že poskušali, a za ta posel je treba biti potrpežljiv in vztrajen, saj gre za težko delo. Zgodi se, da je nekdo entuziast in ima v mislih le to, da gre za dober zaslužek. Ob začetnem finančnem kapitalu je treba vložiti tudi veliko truda, dela, vztrajnosti.