Včasih je pač tako, da je lahko poglabljanje pogubno, še posebej, ko gre za tako preprosto igro, kot je košarka. Preprosto za tiste seveda, ki se ne ustrašijo. In to takrat, ko je najpomembneje. Ravno tekme osmine finala so v marsičem potrdile Mokine pripombe na račun naših južnih sosedih Hrvatov, ki po njegovem mnenju nimajo takšnih 'kurvinih' sinov, s katerimi se lahko, denimo, pohvalijo Srbi. Dobro, morda gre res za prostaško poenostavljanje, h kateremu so nagnjeni nekateri velikani iz časov, ko se je igrala precej drugačna košarka. A vseeno si ne morem kaj, da se z njim ne bi vsaj delno strinjal.

Na koncu so pogumni posamezniki tisti, ki potegnejo celotni kolektiv za seboj. Drugo naredi kemija, ki jo ustvarjajo tako igralci kot strokovni štab. Žal smo imeli Slovenci le Zorana Dragiča, ki je bil vsaj približno konstanten. To pa je bilo seveda daleč premalo za dosežke, ki so bili prej pobožna želja kot pa realnost. Z nepopustljivo obrambo smo v Zagrebu, pred svojimi navijači, premagovali na "papirju" slabše, a atletsko močnejše nasprotnike; ustavilo se je, ko je bilo treba pokazati nekaj več. Edini kvalificirani organizator igre Luka Rupnik preprosto ni mogel igrati zaradi pomanjkljive obrambe. Jaka Klobučar je naredil, kar je bilo v njegovi moči, da bi nadomestil ta primanjkljaj, a to ni bilo dovolj. Jure Zdovc je proti Latviji iskal rešitev pod košem, čeprav je predtem stavil na met z razdalje, ki nam je šel solidno od rok. Alen Omić je žal naletel na zid in sodniški kriterij, ki je dopuščal ostrejšo igro, kar je bilo na koncu tudi usodno. Poleg prozorne obrambe, seveda, ki je dovoljevala lahko koše Latvijcev.

Mediji in strokovna javnost niso zahtevali preveč, saj je bilo vsem jasno, da s temi igralci ne moremo daleč. Kaj drugega kot spodbujati to osiromašeno reprezentanco nam preprosto ni ostalo. Jure Zdovc je naredil, kar je bilo v njegovi moči, in on je zadnji, ki si zasluži kritike. Težave so se začele že pred prvenstvom, ko so odpadali igralci, s katerimi bi bila ta zgodba verjetno drugačna. Naši si preprosto ne morejo privoščiti, da ne bi bili kompletni, kar nam še največ pove o zmožnostih slovenske reprezentančne košarke. Težava je v tem, da smo soočenje doživeli v najbolj neprimernem trenutku, saj je vse več tistih, ki nas dohitevajo in prehitevajo.

To prvenstvo je že zdaj pokazalo, da so se mnogi približali aktualnim trendom v svetovni košarki, zato gredo lahko le še navzgor. Žal si mi iz vsega tega ne moremo obetati novega začetka, saj nam zmanjkuje materiala, s katerim bi zamenjali 'večne' talente. Vsaj tako kmalu ne. Skrbi nas lahko, da zveza nima jasne vizije, pa če se še tako trudi z različnimi marketinškimi in PR-prijemi. Na tem mestu, v tem trenutku, tudi ne mislim razpredati o tem, kdo vse je bil kriv, da nikdar nismo bili kompletni in posledično pravi. Gotovo je le to, da vse skupaj ni bilo tako enostavno, kot so nam želeli predstaviti odgovorni. Tudi skrivalnice, ki smo jim priče v primeru mladega Dončiča, mečejo slabo luč na čelno organizacijo in poglabljajo dvome o njeni kompetentnosti. Košarkarji so vendarle tisti, ki si zaslužijo več pozornosti, kot so je bili pogosto deležni.