Danes je eden izmed najpomembnejših državnih praznikov spet povod za polarizacijo dela slovenske politike in javnosti.

Zakaj ne moremo mirno praznovati spomina na dogodke izpred 75 let brez zajedljivosti, potvarjanja dejstev in reinterpretacije zgodovine? Odgovor je preprost. Za slovensko politiko je preteklost neusahljiv vrelec nizkotnih strasti, ki poganjajo kolesje razprtij in sovraštva. Predsodkov polna slovenska družba pa je kot ustvarjena za perpetuum mobile domobransko-partizanske sage in nič ne kaže, da bi se strasti umirjale.

Videti je, da preštevilni še po sedmih desetletjih ne morejo dojeti, da so v tistih usodnih časih narodnoosvobodilni boj, prepleten z državljansko vojno, kolaboracija, umori, zunajsodni poboji, kravav del revolucije, zgnetli gmoto zapletenih odnosov, ki se lahko razvijejo samo v vojni vihri.

Zakaj torej pod vprašaj postavljati dan upora proti okupatorju, saj samo dejanje upora ne pomeni opravičevanja med- in povojnega nasilja, uperjenega proti lastnemu narodu. Si predstavljate, da bi na praznik Marijinega vnebovzetja modrovali o španski inkviziciji, ali ob 8. februarju pod vprašaj postavljali pomen Franceta Prešerna zaradi njegovega tragično-burnega nočnega življenja?

Zato ob dnevu upora proti okupatorju ni primeren trenutek za parole o hudičevem komunizmu, ki jih širi slovenska desnica. Saj ne nazadnje že 25 let živimo surovi kapitalizem v njegovi najslabši pojavni obliki, fašizem pa koraka glasneje in vse bolj predrzno, saj mu vrata na široko odpirajo populisti z retoriko, polno predsodkov, ignorance in lastne vzvišenosti. Z retoriko, tako podobno tisti, ki je sredino prejšnjega stoletja tako usodno zaznamovala.

In čisto na koncu: zgodovino lahko tajimo ali jo poveličujemo. Lahko jo poznamo in razumemo. Lahko jo preziramo. Ne moremo pa je spremeniti.