Robot žicar Saša Sedlačka. Foto: Sašo Sedlaček
Robot žicar Saša Sedlačka. Foto: Sašo Sedlaček

Galerijo je bilo mogoče najeti za več tisoč funtov na teden. Z Jeffom sva se strinjala, da je najemnina močno, močno previsoka. Z eno ničlo manj bi še šlo. Jeff ni imel pojma o tem, kaj je na stenah. Bile so pač neke (slabe) slike nekih tipov in bejb.

Prejšnji teden je končal študij na kolidžu Goldsmith's. Goldsmith's je morda najbolj 'zloglasen' v veliki skupini 'zloglasnih' kolidžev. Skupaj z drugimi številnimi visokimi šolami za umetnost po svetu predstavlja Goldsmith's udarno špico šol, ki, tako kaže, ne učijo ničesar. Hej, Damien Hirst je študiral prav tam.
Goldsmith's je Jeffu vcepil sistematičen dvom o Rembrandtu, Velazquezu, Picassu in podobno. (»Štefanova cerkev na Dunaju se ti zdi lepa samo zato, ker ti je kon-tekst tako zapovedal.«) Ampak dvom je vedno koristen.
Potem je iz torbe Jeff izvlekel svojo mapo. Pokazal mi je serijo realistično naslikanih portretov. Povsem korektnih, da ne bo pomote, pa tudi povsem dolgočasnih. Gre za tip realističnega slikarstva, ki ga vidiš v vsaki tretji galeriji.
Ampak Jeff se niti tega slikarstva ni naučil pri Goldsmithu. Pravi, da so mu dali sobo. Tam je počel, kar mu je pasalo. Vsake tri mesece je v sobo vstopil nek model, spustil kakšno zenovsko, in to je bilo to. Jeff pove, da se je na kolidžu naučil zelo hitro govoriti.
Lahko torej zaključimo, da tovrstne šole vzgajajo profesionalne amaterje. Amaterje prepoznaš po tem, da prihajajo z rešitvami, do katerih so že zdavnaj prišli drugi. Jeffov je tip slikarstva, ki ga je (vsaj pred dvajsetimi leti je bilo tako) povprečen študent ljubljanske akademije absolviral v drugem letniku študija … Nekateri profesionalni amaterji z velikim pompom izdelujejo stvari iz drugih področij, ki pa jih na matičnem področju že zdavnaj delajo bolje, uspešneje. Dobre primere v zvezi s tem je zadnjič navedel komentator Sisoruen tu spodaj. Naj prevzamem: zakaj bi me moral zanimati amaterski in štorast robot žicar umetnika Saša Sedlačka, če Japonci medtem delajo sofisticirane robote, ki so že podobni ljudem in ki delajo svašta? Zakaj bi me zanimala nekakšna 'Metoda Abramović' za 'dviganje zavesti' , potem ko sem že slišal za Indijca Nisargadatto?
Problem je v tem, da teoretiki takšne izdelke in ideje obravnavajo kot veliko umetnost. Ampak z umetnostjo se lahko hecamo. Kaj pa če je tako tudi na drugih področjih? Bi si pustili odpreti glavo kirurgu Jožefu Beusu, ki je malo prej za časopis izjavil, da smo vsi kirurgi?