Kaj se bo zgodilo z Grčijo po nedeljskem referendumu? Foto: EPA
Kaj se bo zgodilo z Grčijo po nedeljskem referendumu? Foto: EPA
false
Dopisnik iz Bruslja Matjaž Trošt. Foto: MMC RTV SLO
Aleksis Cipras je nagovoril državljane po televiziji
Cipras je državljane pozval, naj glasujejo proti predlogu sprejema reform. Foto: Reuters

Grčija potrebuje denar. Zanj je pripravljena storiti bolj malo. IMF - trojka - denar ima in za to, da ga bo posodila in dobila nazaj z obrestmi, je pripravljena storiti marsikaj.

Skoraj bi se mi zapisalo, da realno gledano, nič, ampak ker ne morem že na začetku besedila izgubiti dela bralstva, ki se s tem ne strinja, naj ostane pri tem, da je to le hipoteza, ki še potrebuje argumentacijo. Menda ljudje radi beremo tista besedila, s katerimi se strinjamo, saj nam dajejo dokaz o pravilnosti našega razmišljanja. Človeštvo nato tiste, s katerimi se ne strinja, označuje z »dejstvi« ali »dokazi« o avtorju, manj o argumentih, s čimer nato pokažemo lastno politično ali vredno(s)tno prepričanje.

Zemlja je okrogla in se vrti okrog svoje osi in okrog Sonca. To je menda jasno. Sprašujete se, kaj ima vse skupaj z Grčijo. Trenutno nič, a v preteklosti je tudi to vprašanje nekaj imelo z njo. Podrobnosti verjetno lahko poiščete na Wikipediji ali pa v najbližji drevesno-predelani enciklopediji. To ni tema tega besedila, čeprav se (imate prav) pri njej ustavljam že predolgo. Gre namreč za zdravo pamet. To, da je zemlja okrogla, je danes povsem jasno in jasno je tudi to, da je Grčija del evrske skupine, kjer ista pravila veljajo za kogar koli v Berlinu, Bruslju, Atenah, Ljubljani. Gre za skupino 19 držav, kjer skladno s temi pravili (recimo temu v skupnem interesu) politiko evra usmerjajo izvoljeni predstavniki strank, ki so dobile večinsko podporo. V tej združbi držav so pravila bolj ali manj jasna. Obstaja poseben sklad (ESM), iz katerega lahko pomoč črpajo države, ki se znajdejo v težavah. Jasna so pravila, kakšen je postopek pri prošnji za pomoč. Jasno je, kakšni so pogoji. Grčija jih je sprejela.

Morda poznate tisto anekdoto o človeku, ki je prišel v banko, želel posojilo in obenem razlagal, da ga ne namerava vrniti po pogodbenih pogojih, ker ima sam boljše zamisli o tem, kaj je bolj pravično in kako je bolj prav. Nato je šel v drugo banko in želel novo posojilo, ker so bili pogoji tiste prejšnje banke nesprejemljivi, pri čemer je dal jasno vedeti, da nima nikakršnega namena odplačati, ker preprosto nima denarja za to, in za to, da bi ga pridobil, tudi ne namerava storiti ali ponuditi ničesar. Jaz take zgodbe še nisem slišal.

Ko pridemo do pravil igre, se vse konča. Tiste države, državljani bolje rečeno tistih držav, ki so izkusili varčevalne ukrepe trojke, ne bi nikoli oprostili svojim vladam, če bi sprejeli vse kaj drugega kot pravila igre, ki so jih morali spoznati državljani držav v krizi. Irska, Portugalska, Španija, Ciper. Vse te države so pojedle grenke tablete trojke. Prepričan sem, da jih nikomur ne privoščijo, a njihova logika je povsem drugačna kot tista v Grčiji. Njihove vlade so prevzele programe pomoči in se gibale znotraj dogovorjenih okvirov. Nekatere so se pobrale prej, druge pozneje. Če bi bil nesramen neoliberalist, bi morda celo napisal, da so programi pomoči očitno delovali drugod, le v Grčiji ne, kar nam verjetno pove, da …

Kakor koli, dogovor je dogovor in mednarodne pogodbe je v mednarodnih odnosih treba spoštovati, sicer je kaos. Aleksis Cipras je mandat za spremembe, ki so mu podelili volivci, razumel kot mandat za spremembe zunaj Grčije. Tudi nekateri zunaj Grčije ste njegov vzpon razumeli kot začetek revolucije. In se zmotili. Država je država ne glede na to, kdo jo vodi. Si predstavljate, da bi nekoč neka vlada rekla, da se ne strinja z razmejitvami po drugi svetovni vojni, ker teh ni sama sprejela in jih zavrača. No ja, to se je sicer že zgodilo, a to vendarle ne more biti argument.

V tej zgodbi manjka treznih razprav, distance. Nekaterim med vami se tudi ta ne zdi posebej trezna, a zagotavljam vam, da je napisana v dobri veri in z veliko premisleka. Dejstva so naslednja. Grčija potrebuje denar. Zanj je pripravljena storiti bolj malo. IMF - trojka - denar ima in za to, da ga bo posodila in dobila nazaj z obrestmi, je pripravljena storiti marsikaj. V zadnjem obdobju se je Grčija pogajala o programu pomoči, ki je potem potekel z začetkom tega meseca. Nato je Cipras dejal, da bi se pogajal o podaljšanju programa, ki ga več ni, in da bi privolil v pogoje za izvedbo programa, ki ga več ni. Temu so nekateri rekli preobrat, zazvonili so zvonovi, dvignil se je prah zaprašenih medijskih hodnikov. In so se zmotili. Zdaj imajo referendum o tem, ali se grški volivci strinjajo o pristopih trojke. Če rečejo da, potem to verjetno pomeni, da se pogajanja lahko znova začnejo. Kot rečeno, nadaljevati se ne morejo, ker tistega programa pomoči, o katerem so se pogajali, preprosto ni več. Če rečejo ne, se postavlja vprašanje, kje bo Grčija dobila denar, ki ga potrebuje za poplačilo dolgov, plač, pokojnin. Dostojanstvo ni enako čakanju v dolgi vrsti na 60 evrov. Dostojanstvo je pridobljena, dokazana posledica zmožnosti poskrbeti zase in za svoje ali uspeha, ki pritiče zmožnosti skrbeti zase in za svoje. Vsaka nova pomoč, vsaka nova pogajanja za pomoč bodo bolj ali manj enaka. Varčevalno-reformni ukrepi za denar. Hej, zastonj kosil ni. Temu se reče realnost, vse drugo so odtenki sive in pa manipulacija.

Zdaj, ko sem to spravil iz sebe, naj zapišem, da se mi zdi pristop trojke izrazito problematičen, saj je utemeljen le na ozkem naboru varčevalnih pristopov in se bolj malo zmeni za človeka, saj predpostavlja, da bodo to storile vlade, ki jih program pomoči zadeva. To ne pomeni, da je vse, kar trojka pridiga, slabo in nikakor vse ni dobro. V tem je namreč razlika med treznimi in malo manj treznimi ocenami razmer. Krivda za grške težave ni zgolj na strani trojke –težave so bile tam pred njo. Prav tako nič več niso za zdajšnje težave krive prejšnje vlade. Grčijo je spravila v trenutni položaj, v kot, zdajšnja vlada, ki je dejansko imela možnost marsikaj spremeniti (v Bruslju namreč niso imuni na človečnost in na volitve), a te možnosti ni znala/želela/hotela izkoristiti.

V tej zgodbi so številni pozabili pravila igre, ki so za vse člane kluba enaka, na racionalnost in se spravili z logiko emocionalnih opazk in očitanj. Počakajmo torej (na referendum) in potem razmislimo o naboru slabih možnosti. Dobrih namreč že nekaj časa ni več.

Grčija potrebuje denar. Zanj je pripravljena storiti bolj malo. IMF - trojka - denar ima in za to, da ga bo posodila in dobila nazaj z obrestmi, je pripravljena storiti marsikaj.