V večini evropskih držav je na vrhu lestvice priljubljenosti prav nogomet. Čeprav je število največjih nogometnih reprezentančnih turnirjev za polovico manjša od, denimo, košarke in rokometa, številke dokazujejo, da je ravno nogomet najbolj pretočen. Število različnih udeležencev je največje, kar govori v korist, da resnica ni daleč od večne nogometne floskule, da v modernem nogometu lahko vsakdo premaga vsakogar.

To ne nazadnje dokazuje tudi tokratno evropsko prvenstvo, na katerem igra kar pet debitantov. Morda bi kdo pomislil, da je za to kriva razširitev števila udeležencev, a prav vsi debitanti (Islandija, Wales, Slovaška, Severna Irska in Albanija) so se na turnir uvrstili neposredno, torej mimo stresne zadnje ovire v podobi dodatnih kvalifikacij (kjer je svojo zgodbo končala Slovenija). Njihova vrednost se kaže tudi v tem, da so se vsi, razen Albanije, tudi prebili v boje na izpadanje.

Marsikateri palček na papirju je presenetil favorite. Kdo je pričakoval, da se bodo med zmagovalci skupin znašli tudi Wales, Madžarska in Hrvaška. S tem so precej vplivali na sestavo tabele bojev na izpadanje. V zgornji polovici ni niti ene reprezentance, ki bi že osvojila naslov. Eden od teh bo igral v finalu! Spodnji del pripada velikanom, a le eden od njih bo igral v finalu! Razširitev števila udeležencev v tem pogledu ni prav nič škodovala zanimivosti turnirja.

MMC-jev strokovni sodelavec Simon Rožman je v svoji zadnji kolumni pisal o zmagoslavju pristopa "ne izgubiti", kar ne nazadnje potrjujejo tudi številke. V povprečju je bilo doseženih namreč le 1,92 zadetka na tekmo. V zgodovini predtekmovalnih skupin na evropskih prvenstvih smo v tem delu tekmovanja nižje povprečje videli le dvakrat (leta 1980 je bilo povprečje 1,83, leta 1992 pa 1,75). Koncentracija in zbranost je najvišji ravni razumljivo predvsem v prvem polčasu. Letos je v tem delu igre padlo v povprečju le 0,67 zadetka, kar je rekordno nizko. Ob koncu tekme popusti zbranost, utrujenost branilcev naredi svoje - kar 19 od 69 zadetkov je padlo po 80. minuti.

Turnir v Franciji pa odseva tudi duh časa. Na eni strani mislim na kar nekaj navijaških incidentov, na drugi strani pa vpliv velikega brata. To je na svoji koži najbolj okusil nemški selektor Joachim Löw, ki je bil zaradi svojih rok deležen pretirane pozornosti. Najbrž največji zvezdnik turnirja Cristiano Ronaldo je po uvodnih tekmah brez doseženega gola tudi izgubil del svoje naštudirane mirnosti in zalučal mikrofon v jezero. Portugalec je na številne kritike odgovoril na najboljši način in zabil dva gola.

En klik stran se skriva celotni svet. Ravno zaradi te povezljivosti je islandski komentator Guđni Tomasson zaradi doživetega komentiranja gola Arnorja Invija Trausatsona, ki je potrdil pot v osmino finala, postal svetovna senzacija. Podobna pa je tudi zgodba navijača Wigana Seana Kennedyja, ki je svojemu ljubljencu Willu Griggu posvetil pesem. Ta je postala viralna in okužila tudi navijače Severne Irske, ki po Franciji, mestih in stadionih dobesedno norijo. Kaj bo šele, ko jih bo selektor Michael O'Neill uslišal in Grigga končno poslal na igrišče? Severni Irci bodo ponoreli ...

Verjamem, da bomo nogometni spremljevalci noreli v zadnjih dveh tednih prvenstva, ko so na sporedu le še boji na izpadanje. Ti bi lahko prinesli še več taktiziranja in previdnosti. Ne bi bil presenečen, če bi videli tudi pet tekem, ki bodo odločene šele po enajstmetrovkah ... Naj se začne!