Lahko ga doživimo kot film o dozorevanju enega lika ali propadu drugega. Gre tudi za voajerizem in živeti svoje življenje skozi življenja drugih. Tu je še razredna zavist. Film se ukvarja s šibkostjo in močjo družinskih odnosov. Čeprav deluje na prvi pogled subverzivno, je V hiši (Dans la maison, 2012) pohvala meščanski družini. Film govori o diskretnem šarmu buržoazije in njegova pohvala tega življenjskega sloga je morda edina prvina filma, ki ni mišljena ironično.

Germain (Fabrice Luchini) je srednješolski učitelj francoščine. Svoji ženi Jeanne (Kristin Scott Thomas), lastnici galerije na robu propada, pove, da so učenci ta semester še bolj neumni kot po navadi. "Reakcionarni filozofi govorijo o 'vdoru barbarov'," pove svoji ženi. "Ampak oni so že v učilnicah." Zgraža se nad njihovimi nalogami. Z eno izjemo. Ta je naloga, ki jo je napisal Claude Garcia (Ernst Umhauer).

V svoji nalogi Claude opisuje, kako se je nevsiljivo vsilil v življenje šolskega prijatelja Raphe in postopoma v življenja njegovega očeta, ki se tudi imenuje Rapha, in posebej matere Esther (Emmanuelle Seigner). To stori, ker si želi odkriti, kako je živeti v normalni družini v normalni hiši. Claudu je mati umrla, ko je bil otrok (ali vsaj tako trdi), živi pa s hromim očetom. Rapha ima rad, ker je "normalen". Vsaka naloga se konča z besedami "nadaljuje se". Germain in njegova žena nestrpno čakata vsako nadaljevanje.

Germain, pa tudi Jeanne postaneta obsedena s Claudovimi pustolovščinami. Mikata ju Claudova ironija in prezir do meščanske družine. Za Esther zapiše, da ima "tisti vonj, svojstven ženskam srednjega razreda". Opisuje jo kot "najdolgočasnejšo žensko na svetu", ki "premišljuje o zares pomembnem življenjskem vprašanju: naj inštalira drugo kopalnico ali ne". Oče in sin uživata v majhnih stvareh, kot so košarka, pica in perutničke. Claude vmeša Germaina v svoje življenje. Esther pa postane upodobitev zaželene meščanke srednjih let in središče Claudovega zanimanja.

Film V hiši ima niz provokativnih, če ne izvirnih prvin, Ozon pa je iz njih naredil postmodernistično zgodbo, ki naj bi komentirala samo sebe; zgodbo, ki se ustvarja med gledanjem, ta pa naj bi v igro vpletla tudi gledalca. Germain začne svetovati Claudu, kako naj razvije svojo zgodbo, da bi bila učinkovita fikcija. S tem vpliva na Claudovo ravnanje z Raphijem in njegovo družino. Ali Claude zares želi zapeljati Esther ali le upodobi Germainovo fantazijo? Ali jo sploh zapelje? Tudi mi skupaj z Germainom in Jeanne komaj čakamo naslednje nadaljevanje, tako da postanemo "sokrivci".

Ozon je dober režiser. Ni izviren, ampak dobro uporablja znane prvine. Vse v filmu je dobro izpeljano, od sestanka učiteljev o uvajanju šolskih uniform na začetku do Raphijevega očeta, delovnega moža, ki je navdušen nad Kitajsko, ker tam vedo, kaj je spoštovanje. Prihod učencev v gimnazijo je posnet s pospešenim tekom; način snemanja, ki smo ga velikokrat že videli, ampak tukaj deluje sveže in ustrezno. Meščanske družinske spletke so znana stvar v francoskem filmu. Ozon pa v to vpelje tisto, kar je najboljše v njegovih filmih sploh: opažanje razpok v medčloveških odnosih. V prizorih med Germainom in Jeanne nam Ozon prikaže nazorno sliko zakona, ki je pri koncu, kjer je potreben katalizator, da enemu izmed zakoncev to postane jasno.

Igralci so vsi dobri in Ernst Umhauer je tako neulovljiv v vlogi Clauda, da smo pripravljeni verjeti, da je morda le izmislek nekoga izmed likov. V sliki Raphijeve družine nam pa Ozon da nekaj, kar lahko tudi po televiziji pogosto vidimo. To je toplina intelektualno omejenih, ampak dobrosrčnih "navadnih" ljudi. Film tudi namiguje, da je tisto čudovito v Esther neločljivo od tega, da je "najdolgočasnejša ženska na svetu". V hiši je malomeščanski postmodernizem.