Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Posvečene osebe ne puščamo pečata samo z dobrodelnostjo, ampak predvsem z izobraževanjem, zdravstvom, umetnostjo, tako na zunanjem in notranjem obličju zgradb kot predmetov, predvsem pa odnosi.

Središča kulturnega življenja in civilizacije od antike, humanizma in renesanse so bili po Evropi do nastanka mest sedeži škofij in samostani. Pri nas pa je bilo malo drugače. Škofijska središča, Salzburg in Oglej, pozneje Čedad, so bila na robu slovenskega ozemlja. Tako se je naša kulturna zgodovina snovala po samostanih. Prvi redovniki, ki so na naših tleh zgradili samostane, so bili benediktinci v 11. stoletju. To je bilo kar pozno. Slovani so se v Alpah, v zgornjem Posavju in Posočju naselili že 550 let predtem. Tudi krščanstvo se je širilo po Karantaniji 400 let prej.
Namen benediktinskih samostanov, po vzoru prvega v Monte Cassinu v Italiji, je bil tudi pri nas ob prihodu menihov širjenja krščanstva, a tudi ohranjanje kulturne dediščine od antike naprej. V 12. stoletju so na slovenskih tleh samostane gradili tudi cistercijani in kartuzijani. Njihove ustanove so postala središča izobraževanja, umetniškega ustvarjanja, na področju slikarstva, literature, glasbe. Pospeševali so gospodarstvo, živinorejo, poljedelstvo in obrt. Prepisovali so številna literarna dela in s knjižnicami gradili neizmerno bogato kulturno dediščino.

V 13. stoletju so prišli k nam še pridigarski redovi in manjši bratje sv. Frančiška. Njihov način oznanjevanja pa je bil drugačen. Iz svojih samostanov so odhajali k ljudem in jih nagovarjali tam, kjer so bili, in v tem, kar so potrebovali, tudi na področju izobraževanja in umetnosti. Bogastvo samostanov, kar je vključevalo dela številnih slovenskih umetnikov, so najprej pustošili Turki, nato pa jožefinske reforme. Tako je bilo na začetku 19. stoletja na naših tleh le še 31 od 90 samostanov. Za vedno pa bodo na seznamu kulture ostala zapisana številna imena redovnic in redovnikov, od slikarjev Oswalda, Humeka, Petričeve; arhitekta Gruberja; glasbenikov Gallusa, Sattnerja, Hribarja, Mava, Ačka, Cigana, Miheliča; slovničarjev Hipolita, Pohlina, Škrabca; pesnice Kremžarjeve, pridigarjev Svetokriškega, Romualda, Tominca vse do današnjih dni - sester in patrov, ki jih poznamo.

Redovniki in redovnice zaradi negovanja lepote bogoslužja, molitve, pisane besede skrbimo najprej za lepoto slovenskega jezika. Duhovno biblični svet pa si približujemo tudi prek umetniških stvaritev, slikarstva, kiparstva in glasbe. Večina redov pa pri nas danes kot prvenstveno pojmuje graditev kulturo srečevanja, sprejemanja v različnosti, zato so tudi naše hiše prednostno posvečene temu.