Imamo pa tudi področja pozitivnosti. Le-ta morajo zmagovati, drugače bolje nič kot svet, če obrnem Leibniza. Sla po finančni in politični moči se ne ozira, kako se človek počuti, njen cilj je le ona sama, četudi ubija.

Nepripravljenost deliti z drugimi, ki imajo malo ali nič, ter svoboda le nekaterih dvigata kačjo glavo. Toda v času pandemije smo bili tudi priče empatiji, požrtvovalnosti, skrbi za bolne, odgovornosti.

Organska spojina, ki tvori virus, je pokazala, da smo vsi eno. Mar ne bi mogli to matrico prenesti tudi na "zdravi" svet? Čeprav se zdi, da bo liberalnodemokratično ozemlje preživelo, pa v njegovi kripti klokotajo procesi, ki lahko zavdajo kot kuga. Če je v bolezni namen dobrost bivanja, mora biti tudi, ko smo zdravi.

Ali kot pravi Bernie Sanders, gospodarstvo mora delovati za vse, ne samo za bogate. Celo več, namen je dostojno življenje vsakega, pa ali ima delo ali ne, denar naj mu bo dan v vsakem primeru. Za kaj takega pa se mora zgoditi v naših glavah nekaj hudega, da to sprejmemo, a bomo morali, če hočemo dobro nam vsem. Torej ne, da mladina nima služb, da ni stanovanj, da ni denarja za zdravstvo ‒ kar je tudi krivda, da je bilo ogromno denarja vzetega in ne vrnjenega, in to tudi od ljudi, ki so t. i. levi.

Marveč, da bo lahko imel vsak v garaži volkswagna, da bo gospa oblečena po zadnji pariški modi, da bo slehernik lahko užival v naravi, športu ali umetnosti ter sit, napojen in spolno zadovoljen razmišljal o stvareh tam čez, ko se življenje tu enkrat konča.