Nekateri komentatorji zmajujejo z glavo in pravijo, da gre pri razpravi o burkiniju za dimno zaveso in da bi bilo bolje, če bi se francoska politika in javnost ukvarjali z resnimi težavami, denimo z brezposelnostjo, gospodarsko rastjo in teroristično grožnjo. Foto: Reuters
Nekateri komentatorji zmajujejo z glavo in pravijo, da gre pri razpravi o burkiniju za dimno zaveso in da bi bilo bolje, če bi se francoska politika in javnost ukvarjali z resnimi težavami, denimo z brezposelnostjo, gospodarsko rastjo in teroristično grožnjo. Foto: Reuters

Potem ko je francoski premier Manuel Valls v prvem delu tedna za lokalni časnik La Provence dejal, da razume odločitev županov za prepoved burkinija, so se na levici nekateri spraševali: Et tu, Manuel?

Matjaž Trošt
Matjaž Trošt je dopisnik RTV Slovenije iz Bruslja. Foto: MMC RTV SLO

Tako nekako poteka trenutna razprava v Franciji glede prepovedi burkinija na plažah Azurne obale. Mondena središča ob morju so sicer polna različnih primerkov človeka, od vzhodnjakov do zahodnjakov, severnjakov, južnjakov. Nekateri se po Cannesu sprehajajo rdeče zapečeni, drugi močno porjaveli, spet tretji beli kot jogurt. Pred hoteli (izstopata dva ali trije) na znameniti promenadi Boulevard de la Croisette se mimoidoči ustavljajo in fotografirajo avtomobile, ki jih sicer na cesti zlepa ne boste videli. Morda le v kateri izmed epizod oddaje Top Gear na britanski televiziji BBC. Registrske tablice teh avtomobilov kažejo na lastnike iz Bahrajna, Kuvajta, Savdske Arabije. Trgovine na obmorski promenadi so preslikava oglasov iz modnih revij oziroma revij, ki se ubadajo z življenjskim slogom in ustreznostjo videza. Zgolj stanje promenade pozno v juliju.

Nica je včeraj potrdila prepoved nošenja burkinija na plažah v občini. S tem je postala enajsta od 16 občin departmaja Alpes-Maritime, kjer so lokalni politiki posegli po ukrepu, ki deli civilno sfero, medije, manj pa politiko. Potem ko je francoski premier Manuel Valls v prvem delu tedna za lokalni časnik La Provence dejal, da razume odločitev županov za prepoved burkinija, so se na levici nekateri spraševali: Et tu, Manuel?

Vallsovemu razumevanju laičnosti je podlago dalo sodišče v Nici. To je prvo pritožbo na prepoved (tisto iz Cannesa) zavrnilo, češ da prepoved sodi v okvir zakona o omejevanju verskih simbolov na javnih mestih. Sodišče je tudi zapisalo, da kontekst, v katerem je Francija (z izrednimi razmerami po terorističnih napadih), prinaša možnost, da bi očitno kazanje verskih simbolov lahko prineslo zaostrovanje napetosti v družbi in tveganje za javni mir. Burkini je torej, do morebitne drugačne sodne interpretacije, lahko prepovedan. Pričakovati je, da bo najvišje sodno telo v državi (francoski državni svet) v kratkem odločilo o tem, ali so prepovedi veljavne ali ne.

Prepovedi burkinija v Franciji se ne vežejo na prepoved zastiranja obraza, kar je prinesel zakon iz obdobja Nicolasa Sarkozyja, s čimer so v Franciji prepovedali nošnjo nikaba ali burke na javnih krajih. Logika, ki jo uporabljajo zagovorniki prepovedi, pa vseeno sledi logiki prepovedi burke. Francoski premier Valls je v omenjenem pogovoru za provansalski časnik dejal, da pri burkiniju ne gre za novo linijo kopalk, ampak za prevod političnega projekta v družbenem življenju. Burkini naj bi temeljil na podrejanju žensk. Ministrica za ženske pravice, Laurence Rossignol, je v zagovor prepovedim burkinija dodala, da gre pri tovrstnih kopalkah za plažno različico burke, ki da ima enako logiko: "Skriti ženska telesa, skriti ženske za lažji nadzor nad njimi." Temu je ministrica dodala, da gre za prakso, proti kateri je usmerjen boj za ženske pravice in da gre za simbol izrazitega arhaizma.

Kritiki pravijo, da prepoved dejansko povzroča točno tisto, kar naj bi preprečila. Torej, da krepi razhajanja in razdvaja francosko družbo ter stigmatizira in marginalizira muslimansko skupnost v Franciji. In da nima nikakršnega, kaj šele pozitivnega, vpliva na boj proti terorizmu.

Nekateri komentatorji zmajujejo z glavo in pravijo, da gre pri razpravi o burkiniju za dimno zaveso in da bi bilo bolje, če bi se francoska politika in javnost ukvarjali z resnimi težavami, denimo z brezposelnostjo, gospodarsko rastjo in teroristično grožnjo. A tudi ti morda pozabljajo, da gre za temo, ki je našla pomemben del pozornosti v javnosti ter da so volivci tisti, ki bodo imeli čez osem mesecev pred sabo list papirja z več imeni potencialnih predsednikov. Ignoriranje tovrstnih razprav nima smisla. Še posebej, če se spomnimo na prepovedi burk ali nikaba na ulicah v Franciji in Belgiji pred leti ali delne prepovedi na Nizozemskem. Zdaj se razprave o tem lotevajo v Nemčiji, verjetno tudi v Avstriji. Več kot očitno ne gre za to, da bi bilo žensk, ki nosijo burko, veliko. Daleč od tega. Gre za temo, ki je tu in zdaj.

*Naslov si izposojam od glasbene skupine Zmelkoow.

Potem ko je francoski premier Manuel Valls v prvem delu tedna za lokalni časnik La Provence dejal, da razume odločitev županov za prepoved burkinija, so se na levici nekateri spraševali: Et tu, Manuel?