Do zdaj sem svoj prosti čas namenjal delu, študiju in gorskemu teku, zdaj pa najdem tudi čas za prostovoljstvo v obliki označevanja in vzdrževanja planinskih poti. Očitno se staram, saj je statistično značilno, da markacist postaneš v zrelih letih. Že na začetku bi rad poudaril, da je delo markacistov prostovoljno in predstavlja enega izmed stebrov slovenskega planinstva. Kljub temu markacistom grozi izumrtje.

Zato se je treba vprašati, ali gremo v pravo smer. Ali bodo imele prihodnje generacije tudi vzorno označene in vzdrževane poti, kot jih imamo zdaj, ali pa jih bo narava sama za seboj "izbrisala"? To se sprašujem zato, ker sem v času pripravništva opazil, da se mlajše generacije redkeje odločajo za to obliko prostovoljstvo. Sam sem ponosen, da sem akter akcije "Planinske poti za prihodnje generacije", s katero želimo privabiti mlajše v markacistično udejstvovanje ter jih opozoriti in jim predstaviti delo, ki ga opravljajo markacisti.

Menim, da se širša javnost premalo zaveda, kakšen je obseg dela markacistov. Dobro bi bilo, da bi vrhovne organizacije poročale o stvareh, ki na prvo žogo niso dovolj jasne. Krovne organizacije bi morale delo, ki ga opravljajo markacisti, pogosteje promovirati na sodobnih družbenih omrežjih, kot so Facebook, Instagram in Twitter, saj to prav gotovo pripomore k prepoznavnosti. Škoda je tudi, da v klasičnih medijih v zvezi s planinstvom najdemo večinoma poročila o gorskih nesrečah, kaj drugega pa ne.

Zato sem vesel pobude Očistimo gore, ki želi v tej sezoni osvetliti delo markacistov. Poleg drugih dejavnosti in programov, ki jih pripravljajo na to temo, je potekalo glasovanje za naj planinsko pot.

Če ni markacistov, ni planinskih poti
Delo markacistov ni samo barvanje s čopičem, ampak zajema širok spekter delovanja, in sicer od "naravno vzgojnega" delovanje, kot je pridiganje o redu in disciplini v naravi (Odnašajte smeti s seboj v dolino, Ne trgajte gorskega cvetja itd.), do zelo pomembne dejavnosti, kot je prenos aplikativnega znanja na potencialne generacije markacistov.

Vrnimo se malo v preteklost, mogoče dve desetletji nazaj. Na podlagi opazovanja lahko potrdim hipotezo, da je planinsko društvo pot, ki jo je prizadela naravna katastrofa oz. je bila samo potrebna obnove, v preteklosti zaradi večjega števila angažiranih markacistov hitreje vrnilo v prvotno stanje. Danes pa ni več tako. V današnjem času se dogaja, da se zaradi pomanjkanja markacistov poti tudi brez vpliva naravnih katastrof zapirajo, saj v društvu ni usposobljenih markacistov, ki bi pot ponovno naredili prehodno. Če ni markacistov, ni planinskih poti za prihodnje generacije. Začasna rešitev se je našla v povezovanju med planinskimi društvi (npr. med štajerskimi in koroškimi markacisti). Ta vez je pomemben člen v tej dejavnosti, saj omogoča medsebojno sodelovanje in pomoč za skupen cilj, ki pa je, da so planinske poti vzorno vzdrževane in označene. Prav tako se med markacisti spletejo dobra prijateljstva, ki ostanejo za celo življenje.

Enačba je preprosta, in sicer, če želimo ohraniti kulturo označevanja in vzdrževanja planinskih poti, je treba vzgojiti markaciste, ki to delajo s srcem, saj verjamejo v to, kar počnejo. Edino takšen planinec lahko s svojim znanjem in izkušnjami prepriča nekoga, zakaj je smiselno svoj prosti čas nameniti markiranju ter kakšne spretnosti, veščine in vrednote lahko vzkalijo pri slehernem markacistu.

Ko gredo markacisti na delo
Naj predstavim delo, ki ga opravljajo markacisti. To so delovne akcije. Preden se izvede kakšna delovna akcija, je treba veliko pisarniških organizacijskih ur v obliki sestankov, dogovarjanja, analize planinske poti in seveda ne manjkajo tudi številni formularji za takšna in drugačna dovoljenja, prebiranje zakonov itd.

Po tej nujno potrebni birokraciji pa se gre pred vsako delovno akcijo na tako imenovano "izvidnico" oz. ogled terena. V času zelenja hodim po kozjaških poteh in opazujem delo številnih generacij markacistov, ki so svoj prosti čas pustili v naravi zato, da so današnje planinske poti lepo vzdrževane, smiselno speljane, bogate z naravnimi in tudi drugimi (kulturnimi, zgodovinskimi) znamenitosti.
Glede na zahtevnost terena (lahka, zahtevna, zelo zahtevna planinska pot) in delovanja narave (žledolom, vetrolom itd.) si v spomin zapisujem različne informacije, ki jih bom potreboval za organizacijo delovne akcije. V groben računam, koliko skupin bom oblikoval, kakšna orodja bomo potrebovali, računam, koliko ur bomo porabili za določen odsek itd. Hkrati pa se spominjam besed izkušenega markacista (naj mu bo ime Peter) s prejšnjih skupnih akcij, ki je z ekstravagantnimi prispodobami opisoval delo markacista. "Veš, biti markacist je biti kot risar Bojan iz risanke, ki s čopičem in prefinjenimi občutkom okrasi svet/naravo zato, da prispemo do želenega cilja."

Odločil sem se, da bom za predvideni odsek poti sestavil dve ekipi. V vsaki bodo po en markacist in po dva pomočnika. Označevanje in vzdrževanje lahkih planinskih poti v sredogorju je čisto preprosto. Eden je odgovoren za čiščenje poti s škarjami, sekiro in drugimi potrebnimi orodji. Njegova naloga je, da je markacija vidna od daleč. Druga dva pa skrbita, da je markacija narisana na novo oz. obnovljena. Se pravi, na začetku se stara markacija pobrusi ali z grobo ščetko ali z brusnim papirjem. Tukaj lahko dodam eno sočno markacista Petra, in sicer: biti markacist je biti kot ljubimec, ki točno ve, kako močno "pritisniti", da se drevo ne začne jokati (smola). Najprej se nariše bela pika, doda se rdeč kolobar in "voila" nova Knafelčeva markacija je narejena. Imela bo mir do naslednje akcije.

Tako se na dan delovne akcije dobimo na standardnem mestu na jutranji kavici. Ob sproščenem pogovoru nas zmoti ura. Čas je, da gremo na delo. Iz večjih posod si prelijemo barve in pregledamo, ali imamo vse potrebno orodje. Izkušen markacist bo barvo dan prej dal "prezračiti". To pomeni, da bo barvo odprl, da se bo čez noč "napolnila" s kisikom zato, da jo bo lažje uporabil na terenu.

Nekaj o iznajdljivosti, solidarnosti in medgeneracijskem sodelovanju
Na parkirišču pogledam malo naokrog, da vidim, ali si je kdo domislil kakšen nov pripomoček za markiranje, saj opažam, da markacisti nenehno nekaj izumljajo za lažje opravljanje dela na terenu. Že npr. banalna zadeva, kot je način nošenja orodja. Fotografije povedo dovolj.

Premišljujem, da je za takšne zadeve treba imeti žilico iznajdljivosti, ki ne izhaja iz nobenega venskega pleteža, ampak jo osvojiš z udejstvovanjem na številnih delovnih akcijah kot markacist. Delo poteka brez zapletov – Janez vrti sekiro, jaz rišem belo piko, Franc pa rdeč kolobar. In tako naprej do zastavljene točke obrata, kjer bomo vajo ponovili še v obratni smeri. Markacije so vedno na desni strani smeri hoje v razmiku nekaj metrov.

Ko hodimo po macesnovem gozdu, na glas povem še eno poučno markacista Petra: Biti markacist je biti kot svizec, ki pozna les kot punčico svojega očesa in ve, da če dodamo klinu macesen, bo držal kot neostik. Vendar klini, jeklenice itd. se uporabljajo v visokogorju. Tam se zahteva od markacista specifično znanje in izkušnje. Zato izkušeni markacisti že premišljujejo o profesionalni ekipi, ki bi bila potrebna za označevanje in vzdrževanje planinskih poti v visokogorju. Ampak o tem raje drugič. Tukaj se razvije debata, da v tujini ne uporabljajo macesna, ampak nekaj drugega, in njihovi klini ne držijo tako močno kot pes ježa. Po uspešno končani akciji uredimo orodje, prelijemo barvo, počistimo čopiče in pripravimo opremo za naslednjo akcijo ter gremo v bližnji planinski dom pod Žavcarjevim vrhom na zasluženo kosilo.

Delo markacistov je merljivo in se kaže v litrih porabljene barve, v kilometrih urejenih poti, v številu prehojenih korakov in osvojenih višinskih metrov, v številu žuljev itd. Po drugi strani pa delo poteka v pozitivnem okolju, saj se markacisti med seboj cenijo in spoštujejo ter dokazujejo, da so lahko uspešni pri svojem delu zaradi medsebojne solidarnosti in medgeneracijske povezljivosti.

Udejstvovanje kot markacist pa ima tudi širšo zgodbo in ne pomeni samo preživljanje časa v idilični naravi, ampak posamezniku daje znanje in pozneje izkušnje v obliki ročnih spretnosti, ki jih mlajši generaciji primanjkuje, prejšnje pa so jih s pridom uporabljale.
Zato upam in si močno želim, da bo širša javnost delo markacistov bolj cenila in spoštovala. Pa tudi, da bomo v prihodnosti doživeli "baby boom" markacistov in da bodo planinske poti ostale za prihodnje generacije.

^{Nino Fijačko je markacist PD Matice Maribor}