"Lictensteinova umetnost je po vsebini in motivih banalna, lahkotna, vesela. Gre za portrete (žensk, ki jokajo…), interjerje z značilnimi predmeti, včasih so to slike eksplozij. Takšna je tudi Madonnina glasba. Madonnina glasba izgovarja banalne, lahkotne, vesele teme, kot so ljubezenske zveze, erotika, denar …" Foto: EPA
"Lichtenstein uporablja svetle barve, Madonnina glasba je visokih tonov." Foto: EPA

Kot sem že napisal, po navadi 'zvočni' umetniki sledijo 'vizualnim'. Z Warholom in Lichtensteinom dobimo popart. Precej pozneje dobimo popglasbo v ožjem smislu, pop osemdesetih. Michael Jackson in Madonna sta nesporno kralj in kraljica popglasbe. Tako kot sta Warhol in Lichtenstein nesporno kralj (in kraljica?) poparta.

Lictensteinova umetnost je po vsebini in motivih banalna, lahkotna, vesela. Gre za portrete (žensk, ki jokajo …), interjerje z značilnimi predmeti, včasih so to slike eksplozij. Takšna je tudi Madonnina glasba. Madonnina glasba izgovarja banalne, lahkotne, vesele teme, kot so ljubezenske zveze, erotika, denar …

Lichtensteinovi liki so obrobljeni z črno črto. To je Madonnin in spremljevalni vokali. Črta je debela, vokal je ojačan, amplificiran. Lichtenstein uporablja samo nekaj osnovnih barv, rdečo, rumeno, rožnato … To so osnovni inštrumenti, kitara, bas, klaviature. Lichtenstein uporablja svetle barve, Madonnina glasba je visokih tonov.

Lichtensteinova črna črta zarisuje preproste oblike. Te se, napolnjene z osnovnimi barvami, sestavijo v preproste like, liki v preprosto formo. Ritmi v njegovih podobah so izraziti. Madonnin glas 'zarisuje' preproste melodije. Podprte z osnovnimi inštrumenti se te melodije sestavijo v preproste glasbene obrazce. V njeni glasbi je izrazit ritem.

Lichtensteinovi liki in prizori so včasih na specifičen način povečani prek naravnih dimenzij in navzven potegnjeni v tretjo dimenzijo. Madonnina muzika je amplificirana, speljana prek ojačevalcev v stereofonijo.

Lichtensteinove podobe so pogosto polne pik in pikic, ki spomnijo na časopisni raster. V glasbi bi to bil neke vrste mehaničen ali elektronski beat.

Lichtensteinova umetnost nasploh deluje mehanično, generično, stripovsko, čeprav jo je naredila človeška roka. Gledamo privzete podobe. Njegova umetnost je izrazito ilustrativna in narativna. Tudi Madonnino glasbo lahko opišemo s temi izrazi. Kot da gledamo/poslušamo privzete vzorce, semple.

Kaj pravite, bi tole šlo?
P. S. @Sisoruen: priznam, da ti občasno uspe sestaviti kakšen smiseln argument … tako kot tudi slepa kura zrno najde. V prejšnji kolumni sem pisal o tisti umetnosti, ki je ne razumemo. Možnost D, ki jo omenjaš v svojem komentarju, v mojem tekstu torej nima česa iskati.