Luka Dončić je tip igralca, ki ga neuspeh ne vrže iz tira. Po nesrečnem porazu v Clevelandu je dan pozneje v Torontu (na fotografiji ob vstopu v to dvorano) prikazal še boljšo igro. Foto: Reuters
Luka Dončić je tip igralca, ki ga neuspeh ne vrže iz tira. Po nesrečnem porazu v Clevelandu je dan pozneje v Torontu (na fotografiji ob vstopu v to dvorano) prikazal še boljšo igro. Foto: Reuters

Zgodba o nagradi za najkoristnejšega igralca (MVP) je pri nas le redkokoga pretirano vznemirila, da bi se glasno udeleževal dolgih debat. No, sem in tja je seveda obstajala kakšna izjema, ki je vznemirila določen del občinstva (pred leti so te, denimo, vključevale predvsem LeBrona Jamesa).

Sorodna novica Dallas zdaj višji in bolj atletski, a Dončić odvisen od Irvingovega zdravja

Ko pa se je Luka Dončić v dveh zamahih prebil med najboljših pet igralcev na svetu (kar lahko sklepamo iz rednih uvrstitev v prvo peterko lige), je zadeva postala drugačna. Zrela za novo akcijo, za novo debato, kot palačinka, ki jo obrneš na vroči ponvi in komaj čakaš, da jo postrežeš. Hitro se je izkazalo, da je to tema, ki zanima precej več ljudi, kot se je zdelo. Pravzaprav nekaj podobnega vidimo pri kolesarstvu, ki je ta obrat v slovenski javnosti doživelo s pravljično zgodbo Primoža Rogliča, svoj pospešek pa je seveda dodal Tadej Pogačar.

Če samo za hip ostanemo pri najboljših slovenskih kolesarjih, ki bosta te dni končno začela sezono, oba sta že imela čast, da sta prejela zlato kolo, se pravi arbitrarno nagrado, kjer ne odločajo centimetri, vati, sekunde ali točke, ampak neka sila od zunaj, in to so seveda novinarji.

Sorodna novica Športnik leta ni tekmovanje, ampak praznik športa

In tu pridemo do pomembne točke, pri kateri se določen del javnosti preveč razburja, ko govorimo o izborih najboljših. Ti so še posebej nesmiselni, ko gre za izbore športnikov leta. Včasih je težko primerjati že Pogačarja in Rogliča, ko v ta jagodni izbor dodamo še športnike, kot so Dončić, Jan Oblak, Timi Zajc, Tim Gajser, Benjamin Savšek, Kristjan Čeh, Janja Garnbret (in še marsikdo ...), ne dobimo "tekme", na kateri bi lahko z jasnimi merili preprosto sklepali in ugotovili "najboljši je športnik X, ker je dosegel Y enot". Tako pač ne gre. Izbor športnika leta je zame osebno zgolj praznik slovenskega športa in pregled vrhuncev, nikakor pa ne sklepanje, da je drugouvrščeni več vreden/pomemben kot tretjeuvrščeni.

Zdaj se lahko vrnemo v Ligo NBA, kjer imamo (vsaj na videz) lažje delo. Vsi izjemni košarkarji (beri: potencialni lovci na nagrado MVP) sodelujejo v istem tekmovanju, se merijo med seboj in lovijo isto lovoriko. A odločilni so novinarji, ki (še enkrat poudarjam) prihajajo zunaj igrišča, svoje glasove oddajajo brez točno določenih pravil in meril (če bi ta obstajala, potem novinarjev za to nalogo najbrž niti ne bi potrebovali in bi odgovor podal algoritem).

Sorodna novica Zgodovinska sezona Dončića, ki je na poti do vsote 50 točk, skokov in podaj

Dejstvo je, da v resnici ne vemo, kaj je (najbolj) pomembno. Enkrat govorimo o pomenu doseganja točk, drugič o pomenu vpletenosti igralcev (podaje) oziroma kako kandidat za MVP svoje soigralce dela boljše. A meril sploh ne zmanjka: enkrat je pomembnejše razmerje zmag in porazov, drugič zgodovinski kontekst (spomnimo se na sezonsko povprečje trojnega dvojčka Russlla Westbrooka), tretjič ne gre spregledati, da je velik del soigralcev našega kandidata poškodovan. Spet včasih je pomembno čisto nekaj drugega, kar pravzaprav nima smisla na igrišču − kot je občutek, da novinarji res stežka trikrat zapored nagrado podelijo nekomu, čeprav si to po igrah morda zasluži (Nikola Jokić).

Skratka, pomembne so zgodbe, ki se pripovedujejo. In tu imajo (ameriški) novinarji res veliko moč. V letošnji sezoni, ki v napadalni igri še prav posebej izstopa, se je tako izločila peščica igralcev, med katerimi je seveda tudi Dončić, za katere bi lahko uporabili tisti zorni kot, ki bi jih delal (naj)boljše. Marsikdo si te nagrade izrazito želi, drugi pa precej manj (ali pa vsaj dajejo tak vtis). Na drugi strani luže se zdi, da v to drugo skupino sodi Dončić.

Ob tem pa se lahko spomnim le še na en simbol košarke. Skoraj ponarodel je že odziv Michaela Jordana, ki je odločitev, da je leta 1997 nagrado dobil Karl Malone, komentiral z besedami "in to sem vzel osebno". Šlo je za klasični uspešen motivacijski element v lovu na naslov prvaka. In da, iz Dončićevih potez je sklepati, da mu je veliko pomembnejši šampionski prstan kot pa individualna nagrada.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.