Potem ko je vlada v prvih mesecih dosegla nekaj etapnih zmag in je temu sledila tudi visoka podpora javnega mnenja, so sicer ambicije in pričakovanja zrasla. A se je ob koncu leta vladna peterica vendarle soočila z realnostjo. Foto: BoBo
Potem ko je vlada v prvih mesecih dosegla nekaj etapnih zmag in je temu sledila tudi visoka podpora javnega mnenja, so sicer ambicije in pričakovanja zrasla. A se je ob koncu leta vladna peterica vendarle soočila z realnostjo. Foto: BoBo

Zagotovo se bo vse to zgodilo, čeprav ne vemo, kdaj in koliko presenečenj nas čaka med menjavo letnih časov.

Ne tvegamo, denimo, veliko z napovedjo, da bo manjšinska vlada verjetno predčasno končala mandat. Ta teza je pravzaprav že vgrajena v težavne začetke Šarčeve koalicije. Potem ko je v prvih mesecih dosegla nekaj etapnih zmag in je temu sledila tudi visoka podpora javnega mnenja, so sicer ambicije in pričakovanja zrasla. A se je ob koncu leta vladna peterica vendarle soočila z realnostjo.

Kot radi ponavljajo politiki: v parlamentu je treba znati šteti in številke so ob silvestrski bilanci neusmiljene. Vlada ima po prvem letu en poslanski glas manj kot na začetku mandata, skrčila se je rezervna enota poslancev SNS-a. Predvsem pa je Levica pri glasovanju o ministrici Mlinarjevi potrdila, da bo odslej brez milosti rušila (po njenih besedah neoliberalno) vlado – v tesnem zavezništvu z (no ja, neoliberalno) opozicijo.

Levica se je s tem začela sama potiskati na politično obrobje in odrivati zmerno levi del volilnega telesa, ki ga je pred tem uspešno prevzela predvsem socialni demokraciji. A to je težava, ki jo bo stranka s svojimi volivci reševala sama. Za delovanje vlade pa je pomembno sporočilo, da levo-desna opozicija sodeluje brez težav, da se protivladna večina krepi in da ni nobenega razloga, da bi bilo v prihodnje drugače. To pa pomeni, da (vsaj) naslednji proračun v parlamentu nima skorajda nobenih možnosti. In da se bo torej rok trajanja sedanje koalicije iztekel najkasneje ob koncu leta 2020.

Toda – in tako je z vremenskimi in drugimi napovedmi – ima tudi ta enačba še veliko neznank. Usoda vlade je, kot to na svoj dramatični način ponavlja predsednik Pahor, vendarle v njenih rokah, torej v rokah koalicijskih strank. Prvi pomemben datum bo januarski kongres Desusa, ki bo odločal o tem, kateri od obeh ministrov in kandidatov za predsednika stranke, Erjavec ali Pivčeva, bo moral iz vlade.

Tanja Starič. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Tanja Starič. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

A Šarec, ki sicer nedvomno razmišlja o (sicer smiselni) rekonstrukciji vlade, bi si z ministrskimi menjavami nakopal nove preizkušnje v parlamentu, ki bi še bolj porušile krhko ravnotežje v koaliciji. Zato je verjetneje, da se bo kadrovskim spremembam v vladi skušal izogniti. To potrjujejo njegovi zadnji nastopi, v katerih hvali ministrico Pivčevo in trdi, da napake, ki jo je naredil ob menjavi okoljskega ministra Lebna, ne bo ponovil. Vprašanje pa je, kako se bo na to odzval – če bo, seveda, ostal predsednik stranke – užaljeni Erjavec. Sicer oslabljenega političnega maratonca ne gre podcenjevati. Morda nima več moči za nove zgodbe, lahko pa učinkovito ruši stare.

Upravičena je torej domneva, da se bodo napetosti v koaliciji stopnjevale, morda celo do točke, ko bi katera od koalicijskih strank lahko izstopila iz koalicijskega konvoja. Ali pa se bodo, kar je verjetneje, posamični poslanski glasovi selili na opozicijsko stran. Eden izmed poslancev Desusa je že zamenjal barve, koalicija je vrsto vladnih zakonov že doslej zrušila kar sama.

Razmerja v koalicijah so običajno težavna, a v Šarčevi so še posebej očitna nevarna razmerja s predsedniki strank. Z Alenko Bratušek se besedno spopadata že od samega začetka, z Dejanom Židanom nekoliko manj javno, v zadnjih mesecih je odprto bojišče s Karlom Erjavcem. Šarcu je, kot kaže, blizu samo Zdravko Počivalšek, prav tisti, ki naj bi SMC odpeljal k Janši.

Paradoks je, da je bil prav Erjavec prvo leto najzvestejši sopotnik premiera Šarca in eden redkih, ki je odkrito podpiral povezovanje Desusa z LMŠ-jem in oblikovanje politične sredine. Ta zamisel, ki visi v zraku že od volitev in ki se zdi edini način za stabilizacijo razbitega in z množico strank enodnevnic posejanega političnega prostora, za zdaj ostaja največja izgubljena priložnost Marjana Šarca. Kar se bo pokazalo zlasti na in po prihodnjih volitvah, ko se utegnejo stranke znajti v prav takšnem patpoložaju kot predlanskega junija.

Seveda ima Šarec za tak projekt, ki ga je – mimogrede – večkrat napovedal sam, še nekaj časa. Vprašanje je le, koliko. Kajti po naši pravni ureditvi ima ključ do političnih sprememb v rokah predvsem predsednik vlade. V kakšnem primeru bi se odločil za glasovanje o zaupnici, kar je najhitrejša pot do padca vlade? Bi bil lahko razlog paraliza odločanja v parlamentu? Odhod katere izmed koalicijskih partneric? Ali morda padec podpore vladi, stranki in premierju v javnomnenjskih anketah? Šarec je politik novega kova, ki na politične analize in napovedi na da kaj dosti, zato pa toliko več na "učinkovitost", "zdravo pamet". In seveda – na glas ljudstva.
Seveda bi bila slaba novica, če bi se doba nenehnih političnih kriz nadaljevala tudi v novem desetletju. A dejstvo je, da je Slovenija del širšega družbenega in ekonomskega prostora, ki doživlja tektonske spremembe in prelome. Tudi zato, ne samo zaradi lokalnih posebnosti slovenskih strank in politikov, mirne, stabilne in predvidljive politične prihodnosti pač ne moremo pričakovati. In tudi zato politične napovedi pogosto spominjajo na letne vremenske prognoze.

Te pa imajo en sam skupni imenovalec: vremenski ekstremi zanesljivo bodo. Politične krize tudi.