Čeprav se pomena spanja kljub akciji, ki traja od leta 2008, še vedno premalo zavedamo, ga pravljice obravnavajo že stoletja. Najbolj znan primer je gotovo Trnuljčica, a v nadaljevanju si bomo ogledali še številne druge.
Spanje je nuja
Brez spanja ne gre. V pravljicah Dvanajst plešočih princes in Zlata ptica naletimo na podobni situaciji. V prvi bi kralj rad izvedel, kam se potepe njegovih dvanajst hčera, v drugi iščejo tatu zlatih jabolk. V obeh primerih postavijo stražo, a stražarji ponoči zaspijo in težava ni razrešena. Šele ko na stražo pride nekdo, ki ga spanec ne premaga, se zgodba razvije.
Podobno je v Bratcu in sestrici, kjer se mrtva kraljica kot duh ponoči vrača k dojenčku in možu, a kralj ji ne more pomagati, ker pač takrat spi. K sreči mu enkrat le uspe ostati buden in razkriti zaroto.
Tako ugotovimo, da se je spanju težko upreti, kdor pa pri tem uspe, sprejme tveganje, ki ga lahko pripelje v hude težave ali do lepe nagrade. Ali drugače: obstajajo situacije, v katerih ima čuječnost prednost pred spanjem. Če ti uspe spanec takrat premagati, si nad naravo in s tem nekaj posebnega (ljudje to tako ali tako radi verjamemo), vendar se pustolovščina s tem šele začne.
Čeprav s površnim branjem ne dobimo tega občutka, se veliko pomembnih reči v pravljicah zgodi prav v spalnicah. Precej več kot na bojiščih.
Brata Grimm, ki seveda nista bila površna bralca, sta to hitro ugotovila. Sneguljčičino prekladanje po posteljah sedmih palčkov sta zapakirala v iskanje zatočišča pred zlobno čarovnico. Iz zahteve Špicparkeljca po prvorojencu mlinarjeve hčere (z njo je navsezadnje na samem preživel tri noči) sta spremenila v kupčijo s hudičem (jaz tebi zlato, ti meni otroka).
Še večje posege sta naredila drugje. Pri Motovilki in Trnuljčici sta zatajila nosečnosti naslovnih junakinj, v Žabjem kralju pa v poznejših različicah svoje zbirke črtala že samo omembo postelje, v katero je morala princesa vzeti žabca v zameno za zlato kroglo.
Vendar to ne spremeni tega, da smo večinoma spočeti v postelji, se v postelji rodimo in v postelji umremo.
Med spanjem smo ranljivi
Ko ljubosumna vila Trnuljčici prerokuje smrt zaradi vretena, mora še zadnja dobra vila, ki deklici darila ni dala, rešiti več težav naenkrat. Urok je premočan in ga ne more preprečiti, zato smrt lahko samo spremeni v zelo dolg spanec. Takšen spanec pa bi bil lahko prav tako hudo prekletstvo, saj bi se Trnuljčica po stotih letih zbudila v svet, kjer bi vsi, ki jih pozna, že zdavnaj pomrli.
Podobno se zgodi Ripu Van Winklu, ki zaspi za ’samo’ dvajset let in se nato znajde v povsem spremenjenem svetu, kjer so številni njegovi prijatelji (tudi žena, a nje ne pogreša) pomrli, preživeli sovaščani pa ga imajo večinoma za zmešanega.
Vila v Trnuljčici mora zato uspavati še vse okrog živeče princeske. Niti to ni dovolj, kajti med spanjem stražarjev lahko v grad vstopi kdor koli, zato ga obda z gosto posejanim trnjem.
Kako nevarno je lahko spanje, pripoveduje tudi pravljica Palček, Perraultova različica Janka in Metke, kjer namesto brata in sestre nastopa sedem bratov, namesto ljudožerske čarovnice pa ljudožerski velikan. Ta namerava otroke pobiti med spanjem in jih naslednji dan pojesti, a najmlajši spregleda njegov načrt in ga prelisiči tako, da velikan pobije lastne hčere.
Ko se odpravi za pobeglimi mulci, ga na poti premaga spanec in za povrh mu ukradejo še čarobne škornje. Velikan je torej med spanjem, tako svojim kot svojih otrok, dvakrat potegnil kratko.
Ali pa si poglejmo Pogumnega krojačka. Potem ko je opravil z velikani (množina), orjaškim merjascem in samorogom, se smrti najbolj približa prav v postelji, kjer med spanjem razkrije svoje neplemenito poreklo, zaradi česar ga poskusi umoriti kar lastna žena.
Spanje je torej nujno, a ne brez nevarnosti.
Spanje je vstopnica v druge dimenzije
Omenili smo že Bratca in sestrico, kjer se mrtva kraljica vrača, da bi podojila otroka in opozorila kralja na krivico. Vendar se lahko vrača le ponoči, ko on spi, za povrh pa mu še nova žena podtika uspavalo. Ob očitnem boju z močjo spanca (narave) gre torej tudi za razkritje z nadnaravnimi elementi. Kraljici uspe, vrne se med žive, hudobija je kaznovana, še celo njen lahkomiselni brat, ki se mu ni uspelo upreti naravi in se je spremenil v srnjaka, si povrne človeško podobo. Se pravi, da imamo kar neke vrste vstajenje ali ponovno rojstvo.
Bolj znan primer s podobnim učinkom spanca najdemo v Lepotici in zveri. Lepotica se na Zver naveže, a se z njim ne bi poročila, kar on potrpežljivo prenaša. Ko si ona zaželi spet videti očeta, jo pošlje na grad, a opozori, da se mora vrniti v določenem roku, sicer bo umrl. Ko se Lepotica vrne domov, jo njeni sestri nalašč zamotita, da bi Zver umrla, a med spanjem ji Zver pošlje sporočilo (očitno imata kljub fizični ločenosti še neko duhovno povezavo) in Lepotica se še pravočasno vrne, da ga reši. Ob tem ugotovi, kako hudo bi ji bilo brez njega, in končno sprejme ženitno ponudbo, kar prekine urok in Zver dobi spet človeško podobo. Spet nekakšno ponovno rojstvo.
Nismo še končali.
Spanje sicer v Dickensovi Božični pesmi v prozi ni izrecno omenjeno, a na predbožični večer skopuha v glavni vlogi obiščejo duhovi, ki mu na meji med resničnostjo in prividom razkrijejo napake v njegovem življenju. Ko se to zasanjano stanje konča, ima skopuh priložnost, da korenito spremeni svoj pogled na svet in zaživi na novo. Torej imamo spet razkritje in ponovno rojstvo.
Saj se tudi nam vsaj občasno zazdi, kot da smo se po dobrem spancu na novo rodili, kajne? Da se nam v sanjah razkrije rešitev neke težave, ki nas muči v budnem stanju, pa se je tudi že zgodilo.
Dickens je vse do smrti poskušal napisati kaj podobno uspešnega, kot je bila Božična pesem, a mu ni uspelo. Je pa svojevrstno različico napisal njegov znanec Andersen. V mislih imam Deklico z vžigalicami, kjer je okolje prav tako hladno, a dobesedno, saj deklica obsedi prezebla na ulici, prikaze življenjskih obdobij nadomestijo prividi prijetnih (toplih) okolij, duhove pa duša pokojne babice.
Deklica z vžigalicami med sanjskimi prizori utone v spanec, iz katerega se ne zbudi več. Andersen, ki je bil v življenju tudi sam velikokrat prezebel, jo pošlje na drugi svet, za katerega verjame, da je boljši.
Toliko torej o spanju v pravljicah. Če ne verjamete strokovnjakom, verjemite pravljicam. Spanje je pomembno. Zato ni vseeno kdaj, koliko in kje. Prijeten dremež in lahko noč!
Vse uporabljene ilustracije so v javni lasti. Viri:
https://charles-perraults-fairy-tales.weebly.com/books/ (palcek, trnuljcica)
https://childrensandhouseholdtales.wordpress.com/2019/01/11/the-frog-king-aka-the-frog-prince/
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje