Novembra je izšla pri založbi Ognjišče knjiga njegovih spominov z naslovom Od petrolejke do iPada. Rodil se je pri Svetem Antonu v Kopru. Doživel je tako fašistično kot nacistično okupacijo in trdoto komunizma. "Družbenopolitične razmere hočeš nočeš pustijo v življenju sled," je zapisal.

V Trst ga je na šolanje pri devetih letih poslala mama. "Ljudje v Istri so živeli od Trsta. Oče je prodajal malo olja, vina in sadja. Mama pa je skrbela za vso družino. Prodajala je jajca, mleko, prala perilo." Tudi mamina želja je bila, da bi postal duhovnik. Zaznamovali so ga trdi časi v semenišču in v bogoslovju v Kopru in Gorici. Leta 1949 bi moral biti likvidiran, ker je "kvaril mladino". Na srečo pa je pel takrat novo mašo pri salezijancih v Trstu. Za novomašno geslo si je izbral stavek iz pisma Hebrejcem: "Vsak duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist za to, kar se nanaša na Boga." "Zame ne obstaja delitev, ta je naš, ta ni naš," pravi Jakomin. "Z verskega vidika je človek Božje stvarstvo, zato vsakega še toliko bolj spoštujem, ne glede na to, kaj misli. Vse svoje življenje sem bil vedno blizu tistim bolj oddaljenim."
Dušan Jakomin je človek s širokim kulturnim obzorjem. Blizu je vsakemu, tudi mladim: "Jaz pravim, da bi duhovnik moral znati vse, saj ima okrog sebe raznolike prijatelje na vseh področjih. Teologije sem se učil od ljudi. Pri preprostih ljudeh pa sem dobil odgovor na teološka vprašanja." Duhovniška pot ga je vodila prek Mačkolj, Doline pri Trstu v Škedenj, kjer je že 60 let.

Za svoje delo je prejel številne nagrade. Leta 1989 Valvazorjevo nagrado za zbiranje etnografskega gradiva. Na željo domačink pa je ustanovil v Škednju etnografski muzej. Leta 2005 mu je predsednik Janez Drnovšek izročil priznanje RS. Leta 2013 pa je kot prvi slovenski duhovnik dobil medaljo Občine Trst.

V svet kulture ga je popeljal prof. Jože Peterlin. Jakomin je kar 50 let vodil pevske zbore, prirejal literarne večere, organiziral koncerte. Na RAI-ju je sodeloval pri radijski oddaji Nabožna glasba. S Pavletom Merkujem pa oblikoval tudi Glasbeno oddajo za mladino. "Kjer je cerkev, kjer so obredi, tam je tudi pevski zbor," je poudarjal.

Ker pa je spoznal po desetletjih, da se "cerkve praznijo in moraš priti do človeka s temi mediji", se je odločil za nove življenjske prijatelje: "računalnik, radijski mikrofon in televizijsko kamero". Že desetletje ureja glasilo tržaških slovenskih duhovnikov Naš vestnik. V 1.500 izvodih na mesec bralca sooča z versko, kulturno, družbeno in politično tematiko. Številni pa častnik berejo kar na spletu. "Danes vidim ogromen napredek tehnike. To so sredstva za naše delovanje. Kristjan se jih ne sme otepati, saj nam pomagajo. Človek mora biti vedno na tekočem." Od leta 2000 je urednik in voditelj 20-minutne tematske oddaje Vera in čas na slovenskem programu Radia Trst.

Sodobnik Jakoba Ukmarja, prav tako tržaškega in škedenjskega duhovnika, zavzetega za Slovence, s katerim je živel 17 let, je neutruden. "Spomini niso moja zadnja knjiga. Urednikoval in pisal bom, dokler bom mogel, in sledil spremembam, ki jih prinesejo časi! Človek mora imeti načrte za naprej! V meni še vedno živi želja, da bi še kaj naredil Zate in v korist ljudi!" Te dni Dušan Jakomin okreva po operaciji v bolnici v Nabrežini. "Hvala, prosim in oprosti," pa so njegove besede, s katerimi tudi nas, ki ga poznamo, živo spremlja, in pa njegov nasmeh, da lahko daje človeku!

Hvala tržaškemu Čedermacu ob 90. rojstnem dnevu za iskrivo slovensko besedo, lepo glasbo in prepričljivo vero, ki prek časopisa in radijskih valov segajo tudi do nas v Slovenijo!