V poslanici ob današnjem svetovnem dnevu je papež Frančišek zapisal:
V poslanici ob današnjem svetovnem dnevu je papež Frančišek zapisal: "Veliko število oseb se s prtljago želja in strahov poda iskat boljše življenjske razmere. Neredko pa migracijska gibanja izzovejo nezaupanje in sovraštvo. Zato, dragi migranti in begunce, v srcu Cerkve imate posebno mesto." Foto: EPA
Romana Kocjančič
Romana Kocjančič. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

V poslanici ob današnjem svetovnem dnevu je papež Frančišek zapisal: "Veliko število oseb se s prtljago želja in strahov poda iskat boljše življenjske razmere. Neredko pa migracijska gibanja izzovejo nezaupanje in sovraštvo. Zato, dragi migranti in begunci, v srcu Cerkve imate posebno mesto."

Papež, ki bo v ponedeljek sklenil svoj drugi obisk azijske celine, je ob obisku bisera Indijskega oceana na Šrilanki dejal: "Nasilje povzročajo tudi etnična in verska nesoglasja. Grenko dediščino krvi in nezaupanja bomo premagali najprej s spravo med etničnimi skupinami znotraj Cerkve." Absolutno se strinjam. Najprej moramo doseči sprejemanje drug drugega znotraj verskih skupnosti. Seveda je to lažje pri tistih, ki imajo enega vrhovnega voditelja, ki vernike enotno usmerja po sveti knjigi.

Papež zato naroča katoličanom: "Jezus, oznanjevalec evangelija in evangelij v osebi, se je še posebej zavzemal za najbolj ogrožene in odrinjene na rob družbe. Zato je poslanstvo Cerkve, ki je romarka na zemlji in mati vseh, ljubiti Jezusa Kristusa v najbolj revnih in zapuščenih. Med njimi so gotovo migranti in begunci, ki skušajo zapustiti težke življenjske razmere in najrazličnejše dejavnosti. Dragi begunci in migranti, v srcu Cerkve imate posebno mesto." Ni čudno tudi, da je papež na sveti večer poklical v begunsko taborišče Ankawo v Irak in dejal: "Vsem srečen božič, in to božič z Jezusom, saj ste kot Jezus na noč njegovega rojstva: zanj ni bilo prostora, moral je bežati v Egipt, da se je rešil."

Po papeževo danes tudi multikulturna sestava družb verske skupnosti poziva, da se po svojih načelih zavzamejo za globalizacijo ljubezni in solidarnosti, s tem da se humanizira naš svet za sprejem in delitev dobrin migrantom in beguncem.

Trenutni dogodki nasilja in nestrpnosti pa ponovno kažejo na krizo človeka, ki se odraža kot verska, kulturna in politična kriza. Gotovo moramo najprej imeti sočutje do žrtev. Obsoditi moramo tudi vsa bolna dejanja, ki govorijo proti človekovemu dostojanstvu. Z nasiljem ne rešimo ničesar, le ubijemo človeka, religijo pa uspe nasilje potisniti v rok zasebnosti. Priznani češki filozof in sociolog Tomaž Halik je te dni zapisal, da je "humor lahko legitimno orožje proti nečloveški obliki religije". "Ne morem pa častiti žrtev satiričnega častnika kot junake in simbol naše kulture. Zavračam vulgarne izraze in neodgovorno prilivanje olja na ogenj sovraštva med narodi in kulturami. Nikakor pa se ne smemo umakniti od pošasti Islamske države in njenih čet v podobi terorističnih bojnih celic."

Z vulgarnostjo ali krutim nasiljem ne morem povezati človekove svobode, še najmanj pa krutih dejanj v imenu religije. Obsodbe vredna so vsa grozodejstva Boko Harema. Med ugrabljenimi ljudmi imajo 70 odstotkov mladoletnih oseb, čeprav v Koranu piše: "Kdor vzame nedolžno življenje ... je vzel življenje celotnega človeštva."

Mali med nami so tisti, ki so najbolj nemočni, saj se ne morejo braniti. "Gre za miselnost, ki rojeva kulturo obmetavanja, ki ne prizanaša ničemur in nikomur, od bitij do človeka in celo Boga samega. Iz nje se rodi človeštvo, ki je ranjeno in ga stalno razkosavajo napetosti in konflikti vseh vrst," je diplomatskemu zboru dejal papež Frančišek in mislim, da to še kako drži. Tudi islamska skupnost Ahmadija, ki je društvo za informiranje o islamu, pravi, da največja žalitev za islam niso karikature, ampak napadi v imenu islama in Mohameda.

V tednu molitvene osmine za edinost kristjanov se tako pridružujem nemškemu kardinalu Marxu, ki je ob ekumenskem bogoslužju v münchenski katedrali v torek pozval navzoče h krepitvi dialoga. Pri molitvi niso prisostvovali samo kristjani, čeprav je teden namenjen edinosti med njimi, ampak tudi muslimani in Judje. Če okrepimo sprejemanje različnosti v imenu Boga in zapoved ljubezni "ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe", potem se mora nasilje med nami zmanjšati. Dialog pa samo odkriva krinke strahu in ogroženosti pred drugimi.

Sprašujem pa se, le kdo stoji za multiprodajo orožja najrevnejšim, kjer so konflikti, in kdo naroča ubijanje brata? So to res ljudje z obrobja, ki niso imeli družine, brezposelni ... Zakaj se toliko mladih z Zahoda Evrope odpravlja na krvava bojišča iskat potrditve samega sebe? Kdo je njihova družina in kaj so jim prinesli vzgojno-izobraževalni programi? Ali ni v Evropi mesta za njih in krajev, kjer se lahko izkažejo?

Teden molitve za edinost kristjanov ima za vodilo "Daj mi piti!". Misel je vzeta iz evangeljskega odlomka o Samarijanki, ki jo Jezus sreča pri vodnjaku. Prvo, kar je naredil, je, da je ogovoril nekoga iz skupine ljudi, s katero Judje niso smeli govoriti. Ogovoril pa je še žensko, ki ni imela pravic. Skloni se k njej in jo prosi vode, ki je vir življenja. Zaupa njej, ki je drugačna in mala. Pomenljivo.