O bogati in pisani zgodovini druženja politikov in zaporov morebiti nekaj kasneje; najprej o zanimivem dejstvu, kako se lahko mirno zgodi, da bo Janez Janša kot zapornik na Dobu izvoljen za mandatarja nove slovenske vlade.

Ko gre kateri Slovencev s kolesom preko kontinentov ali zmaga v spretnosti igranja na frajtonarico, se radi pohvalimo, da smo narod svetovnih prvakov. Tako bo tudi tokrat. Janez Janša bi z izvolitvijo na premierski položaj v zaporu postal svetovni prvak, saj se kaj takšnega še ni zgodilo … kar pa bo najmanj dobro za uspešno promocijo naše mlade države v svetu. Ne bo sicer tako odmevno kot Tina Maze, bo pa bolj odmevno kot kakšni maratonski poleti v plastičnih avionih.

Modro bi bilo se na scenarij čim bolje pripraviti in ne dvomimo, da nosilec modrosti v naši državi, ki bo mandat za sestavo vlade tudi podelil, prav v tem trenutku modro razmišlja na to temo - a naša odgovornost je podati nekaj predlogov, zakaj je pametno imeti predsednika vlade v zaporu.

Najprej: nekaj je na zaporih in Slovencih. Pa ne le Slovencih. V vseh prestižnih turističnih vodnikih, tudi tistih, ki res nekaj pomenijo, je ljubljanski hostel Celica omenjen kot prvovrstna destinacija. Za tujerodno mladino je Slovenija zaradi tega zapora postala ena od obveznih postaj med pitjem po Evropi. Tako prihajamo do paradoksa. Podporniki Janeza Janše seveda upajo na velik mednarodni škandal in globalno ogorčenje nad udbomafijskim sodstvom v Sloveniji, če bi se v zaporu rodil nov mandatar - a resnica je žal drugačna.

Tujo javnost, še celo tuje politike, zaporniki v Sloveniji bolj malo brigajo. V nasprotju z razširjenim prepričanjem tuja javnost zjutraj ne vstaja s Slovenijo v mislih - še lastne politične elite razsvetljeni zahod spremlja bolj malo, kaj šele naše! In medtem ko bodo mogočni politični zavezniki v Evropi o škandalu govorili zgolj »ne komentiramo«, njihove hčerke in sinovi prihajajo v Slovenijo občudovati zapor, spremenjen v hotel. V katerem so bili zaprti Janezi Janše nekih drugih časov. Tragična preteklost se je spremenila v turistično zanimivost in v primeru Janeza Janše na Dobu se v turistično zanimivost spreminja tragična sedanjost.

Vendar ni čas za črnogledost! Ker nič ne kaže, da bi udbomafijske naveze popustile, je treba najti dobre lastnosti v dejstvu, da bomo imeli premierja v zaporu. Predvsem bo imel mir. Kot vemo, je nekaj najbolj znanih političnih programov, celo ideoloških sistemov, ali pa politično-literarnih del, nastalo v zaporu. In če so imeli tisti politiki čas za študij, kontemplacijo in politično piljenje, se bo dandanašnji menda našel v zaporu tudi čas za vodenje vlade. Če pogledamo natančno, je bilo dvajseto stoletje iz zaporov sestavljeno, zato se zdi smiselno, da je enaindvajseto iz zaporov upravljano.

Pa še to: v času vseprisotnih medijev, socialnih omrežij in neštetih komunikacijskih kanalov ni nobene potrebe, da je predsednik vlade fizično prisoten. Ne govorimo zgolj o tehnologiji videokonference, temveč bolj o tem, da je skrajni čas, kako naj predsednik vlade postane simbolna figura. Čeprav za simbolno figuro ustava predvideva predsednika republike, je ta s svojim vseprisotnim misijonarstvom vse prej kot odmaknjen simbol - zato je prav, da postane simbol predsednik vlade; ki je sicer fizično odsoten, simbolno pa še kako prisoten in kot predkrščanski mitološki lik vlada Slovencem z Doba.

Pa še eno zaporniško dejstvo je lahko Janezu Janši v tolažbo. Kot sicer ve iz svojega lastnega primera v prvi zaporniški epizodi, predvsem pa kot uči politična zgodovina dvajsetega stoletja, politične kariere zapornikov po izpustitvi praviloma zacvetijo. Primerov je kolikor hočeš, in čeprav vsi izpuščeni niso bili najbolj zagrizeni demokrati, je vzorec dovolj velik, da se da iz tega izluščiti princip.

Kot uči spoštovana veda penologije, so kazni preživeti koncept; v zaporu gre bolj kot za kaznovanje za simbolno oddolžitev družbi ... Družbi, s katero se ne strinjaš, ki te je ne nazadnje tudi zaprla, pa se lahko takoj po izpustitvi iz zapora najbolj učinkovito oddolžiš tako, da jo v osnovah porušiš in s tem dokončno spremeniš.

Tisti, ki sebe razume kot informiranega in odgovornega člana družbe, je v zadnje četrt stoletja na vsak dan, preživet v domovini, vsaj enkrat dnevno slišal ime in priimek Janez Janša. To mora biti neke sorte rekord.