Opisuje družbo v letu 1984, ko naj bi bil svet videti kot prostor treh velikih držav: Oceanije, Eastazije in Evrazije, ki so neprestano v vojni. Prostor dogajanja je umeščen v državo Oceanijo, natančneje v London.

Družba, ki jo opisuje Orwell v svojem delu, je prepredena s socialistično ideologijo na eni ter idejo brezmejne svobode na drugi strani. Družbo vodi Partija oz. njen vodja Big Brother (Veliki brat), ki nadzira vse pore družbe. Partija vzdržuje svojo oblast z različnimi mehanizmi: prepričuje svoje ljudi, da jim neprestano grozijo sovražniki. Ti so ali v obliki Bratovščine, tajne družbe, ki jo vodi Goldstein - neviden človek, ki je največji nasprotnik Partije s svojimi demokratičnimi in humanističnimi načeli -, ali v obliki sovražnikov na vojnih ozemljih.

Partija skozi svoje aparate tudi izvaja nadzor nad svojimi člani - ministrstvo za resnico oz. Minires se ukvarja z nadziranjem množičnih medijev in umetnosti, ministrstvo za mir oz. Minimir se ukvarja z vojno, ki ji ni videti konca, ministrstvo obilja oz. Miniob je odgovorno za gospodarske zadeve, ministrstvo ljubezni oz. Miniljub pa skrbi za red in postavo. Zanimivo je, da imena ministrstev izražajo diametralno nasprotje njihovi dejavnosti: Minires skrbi, da ljudje vedno živijo v laži in utopiji, Miniljub skrbi, da ljudje vedno živijo v sovraštvu in nezaupanju tako do svojih bližnjih kot sovražnikov, Minimir pa za to, da vojna ne bo nikoli končana. Največji strah in trepet navadnih članov Partije pa je Miselna policija, ki preži na vsakofar, ki zagreši miselni zločin. Pri tem si pomaga tudi z napravami, imenovanimi telekrani. To so naprave s kovinsko ploščico, podobne današnji televiziji, ki oddajajo program, hkrati pa spremljajo vsak gib, ki ga posameznik naredi: od trzanja obraznih mišic do bitja srca! Če prek telekrana vidijo, da član partije ne deluje v skladu z načeli Velikega brata, ga lahko obsodijo miselnega zločina oz. zločina proti partiji. Tovrstni zločini obsegajo vse, od govorjenja proti Velikemu bratu do spolnosti iz ljubezni. Vsakršen spolni odnos iz ljubezni je v Oceaniji nezaželen in strogo prepovedan, saj je seks namenjen zgolj reprodukciji.

Tu se pokaže Orwellova zmožnost povezovanja spolnosti z velikimi ideologijami, vštevši s Cerkvijo: med čistostjo in pravovernostjo je neposredna, intimna zveza. Če si v ljubezenski zvezi, porabiš vso svojo energijo za to. Tako ti, kot ljubezensko in spolno potešenemu, skratka srečnemu človeku, ne preostane energije za kaj drugega. Ergo celibat je vendarle dober za nekaj!

Nazaj h knjigi: v svetu leta 1984 obstajajo Partiji nasprotni ljudje, to so navadni, manjvredni ljudje, imenovani raja. Ti z vladajočo ideologijo nimajo povezave, saj živijo življenje, kot so ga živeli ljudje pred vojno, ki pa se ga nihče ne spomni. Tudi naš glavni junak Winston Smith, ki v romanu nastopa kot prvoosebni pripovedovalec, ne. Winston je 39-letnik, zaposlen na ministrstvu za resnico. Je poln ambivalentnosti, dilem in nasprotij, ki jih vsakodnevno utaplja v steklenici džina. Ves čas ga mučijo vprašanja o smiselnosti življenja, ki mu vladajo tri glavna načela Velikega brata: "Svoboda je suženjstvo. Vojna je mir. Nevednost je moč." Winston postaja čedalje večji nasprotnik Partije. Ko odkrije svojo sorodno dušo Julio, s katero kršita vsa načela Partije glede spolnosti iz užitka, pravovernosti in dejansko živita miselni zločin, najdeta svojo oazo sredi puščave: zakotno sobico na podstrešju neke starinarnice. Takrat Winston začne spoznavati življenje v pravem pomenu besede. Z Julio, ki je dobro desetletje mlajša, se tudi zaljubita in skupaj prek Winstonovega sodelavca O`Briena stopita v Bratovščino, podtalno organizacijo, ki se bori proti vladajoči Partiji. Ko se vse zdi popolno, še enkrat obvelja »No risk, no fun!« oziroma le negativna konotacija tega izreka. Miselna policija ju izsledi. Winstona zaprejo. Julio prav tako. Njega po dolgotrajnem mučenju in pretepanju, ki ga vodi prav njegov »prijatelj« O`Brien, končno privedejo v Sobo 101. Ta soba je končna stopnja. Vsega. Vsi, ki so naredili kakršen koli zločin proti Velikemu bratu, so pristali v tej sobi. To je končna stopnja procesa. Procesa, v katerem te Partija ne usmrti, temveč ozdravi. Ozdravi te napačnega mišljenja in nauči, kaj je resnično, to je, da je dve in dve pet. Winstona po ozdravljenju izpustijo na prostost in vrne se nazaj v svoje navadno življenje. Njegova čustva do Julije in tudi preostalega sveta so otopela, v bistvu nima več za kaj živeti. Vse, kar lahko stori sedaj je, da sedi v kavarni pod kostanjem, pije džin Zmaga in čaka …

Na naših TV-zaslonih smo dobili nov resničnostni šov Big Brother, narejen morda po navdihu Orwellove knjige, v kateri je tudi zajeta ideja panoptikona – ideja stalnega (in prikritega) nadzora. Ob tem resničnostnem šovu smo gledalci v položaju Orwellove Partije: skozi "telekrane" bomo spremljali ljudi, in jim posredno vsiljevali, kako naj se obnašajo (če želijo naš glas). Pa bomo tisti, ki bomo sedeli pred TV-zasloni vsak večer, dejansko verjeli igralcem v tej navidezni resničnosti? S kom se bomo identificirali? Z največjim "carjem" v hiši ali s pridnim, domačim fantom, ki bi ga vsaka mama hotela za svojega zeta? Pa ne pozabite: Veliki brat vas opazuje!

Jernej Sobočan