Pesnikove prispodobe, ki so bile zavezane minevanju, so dobile svetlejše, sončnejše odtenke v slikarjevih podobah stalne obnove, ki je sončna pot. Temine, s katerimi je pesnik Aleksander Peršolja v objemu, so postale tako le del nečesa, kar presega tako pesnika kot tudi človeštvo. V zbirki Bilke v krogu pesnik nadaljuje svoje soočanje s temačnim, s strhlenelim, s trohnobo. Pesmi, označene z rimskimi številkami, so razvrščene v tri sklope z naslovi: Vesolje je ponorelo, Prah v koraku in Mah na telesu. Posvečene so trem osebam: Jasni, Tomažu in Seli.

Ob tem ni nujna dosledna povezava med osebami in sklopi, a takšen namig se vsaj dotika spremne besede, v kateri Iztok Osojnik razgrinja tudi okoljevarstven pogled na pesnjenje kraškega pesnika. Pesmi so namreč opomin ob in pred popolnim izničenjem življenjskega prostora, ki ga človeštvo brezobzirno izkorišča in pušča za seboj puščobo. Iztok Osojnik posebej izpostavlja oznako kriza tako za čas bančnih lukenj in splošne zadolženosti kot tudi za pesnika, ki mu izrekanje pomeni zastoj, obmirovanje, ponavljanje. Že naslov, Bilke v krogu, ponazarja takšen pogled: vdori kaosa oziroma nereda v vsaj navidezno urejen svet; oteženo premikanje, ko je zrak zasičen z raznimi nano in mikro delci; skisanost vsega, še posebej teles, ki jih prerašča mah. Pesmi se med seboj ne razlikujejo, ampak se stopnjujejo, se prehitevajo, pa nastane sprevod, sestavljen iz prikazni, ki sicer poreklo vlečejo iz preteklosti, ki je v svetlobi, in nadaljujejo s stopicanjem na mestu, izginjajoče v naraščajočo temačnost. Takšen način stopnjevanja povzroča spevne nize pesniških smislov, kar se kaže v trojki: čud, duša, zavest. A kljub temu so vse pesmi v zbirki pesmi o telesu, o telesu v svetlobi in slepoti.
Za dopolnitev razlage sta primerna dva navedka. Prvi: "Vedno za vrati / mi nasmeh oblikuje dan." Tako se konča pesem iz prvega dela in predstavlja rahlo vznesenost v siceršnjih opisih razpadanja. V tretjem delu zbirke Mah na telesu pa pesnik poskuša najti vzroke za mizerno stanje človeškega telesa, ki je pod vplivom okolja podvrženo odmiranju. Tu je prva pesem tega sklopa.
Od nekod se je prilepila slepota na oči.
Bile so kot zazrnjenci
v kanalih duše.
Telo ni obstajalo
in ne teme in svetlobe.
Kakor okrašena daljava
so se trzavice vzpenjale v lica, čelo
in obstale vkopane v nekem čakanju,
čakanju modrine nevidnosti.

Bil je skoraj popoln zlom
videnja notranjosti telesa,
ki se je umirjeno sklanjalo vase
in čutilo razkroj bistva.

Kljub nenehni izpostavljenosti telesa se pesnik osredinja predvsem na glavo, ki naj ne bi klonila, ampak naj bi stala pokonci. A ne more, saj je telo preslabotno. In v tem stanju vstopi okolje v svoji nerazkrojevalni lastnosti. Sproži se okamenitev, dogodi se Kras. In navezava na slikovitost, izpostavljenost ob naslonitvi na Peršoljevo predzadnjo zbirko dobi svoj pomen: pesnik se nasloni na kamen, na kip, na najbolj trpežno snov, pa četudi porozno. Tako tudi naslov knjige, Bilke v krogu, dobi še en pomen: vrtača, oblika tal, ki kljubuje tako vetru kakor tudi vodi in ščiti zemljo. To pesnik sporoča tudi z vrsticami v navedku: "Zemlja se je sramežljivo skrivala / za rekami krvi, / ki so postajale ceste ledenih poti." Navedek pa vsebuje še eno sestavino Peršoljevega pesnjenja: obsojanje medčloveških odnosov, ki so vsaj pripomogli, če ne tudi povzročili razpad, o katerem se pesnik izreka.

Klenost, značilnost kraškega življa, se iz pesmi izvije kot seme, ki ga burja zatolče v kamen in tam skoraj nima možnosti, da bi vzklil. Pesimizem, spotenciran do obupa, tako ostaja edina prepoznavna sestavina pesnjenja, ki se opira na kosovelovske svetovnonazorske korenine. Aleksander Peršolja jim zvesto sledi in s tem spodbuja vest – in prav to je pesnikova naloga v zastrtem svetu.

Andrej Lutman, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).