Močno jo namreč opredeljuje izkušnja materinstva oz. rojstvo hčerke, ki izpovedovalkino dosedanjo optiko bolj izostri. Struktura zbirke nas popelje, shematično rečeno, od slutnje spremembe, prek nosečnosti do rojstva otroka, ki spodbudi nova bivanjska prevpraševanja – v odnosu do hčerke, partnerja, lastne preteklosti, prednic in drugih žensk, kakor tudi v odnosu do družbe, predvsem pa narave in naravnih procesov … vse do sklepnega spoznanja o neločljivosti disharmonije od življenja.

A takšno branje ni zavezujoče, v zbirko je mogoče enako polnovredno vstopiti skozi posamezne pesmi, ki so lahko samostojne pripovedi, monolitne zgodbe, trenutki spoznanja, filmski kadri ... Pri obeh branjih prihajamo do podobnih zaključkov, vendar ob zavedanju, na katerega nas opozarja tudi pesnica:

"Pesem, ki diha, / je kot trta v oktobru – / vsak dan drugače obarva besede, / vsak pozoren bralec premakne njeno steblo."

Bržčas ni naključje, da je narava dobila naslovno vlogo, saj v zbirki zavzema vidno mesto. Pesnica v njej stalno najdeva uteho, hipno srečo in odgovore, ki jih v današnjem svetu, odtujenem ne le od narave, temveč od človekovega bistva, toliko pogosteje iščemo,

"/ ker nas niso peljali v gozd / in nam pokazali, / kako položiti dlan vetru na hrbet, / kako uloviti zvoke narave, / se prižeti k lubju dreves."

Narava je v tej poeziji pot do polnejšega in pristnejšega doživljanja, zlasti pa doumevanja sveta in sebe – pojavlja se kot starodavni lek za cerebralno paralizo zahodne civilizacije.

Podobno vlogo kot narava imajo tudi čutnost, erotika in spolnost, ki so že kar pesničin zaščitni znak. Med stihe vstopajo samozavestno in nesramežljivo, spontano kot vdih in izdih, čeprav tokrat v nasprotju s prejšnjima knjigama nimajo osrednjega mesta. Čutnost je za pesnico podobno kot narava način občevanja s svetom in tudi ena najkrajših poti k sebi in bližnjemu. A telo je hkrati poligon regulacije, manipulacije, nadzora, bolečine – tako na intimni ravni kot širše, družbenosistemsko, s čimer se ta poezija vzpostavlja tudi kot družbeno ozaveščena.

Čeprav se pesmi na prvi pogled zdijo porojene iz mimobežnosti, se z vsako nadaljnjo bolj razodeva, da so plod sistematičnega preudarka o ustroju krhkega in hipnega človekovega bivanja znotraj neizprosnega, pogosto kvarnega družbenega reda. V ospredju je posebna občutljivost za usodo ženske ali – rečeno z Zofko Kveder – za misterij žene. Pri opisu ženskega mikro- in makrokozmosa izpovedovalka izhaja iz lastnega izkustva, pri čemer jo bržčas najbolj zaznamuje odnos do hčerke in babice. Enako učinkovito in sočutno pa je tudi njeno vživljanje v svetove drugih žensk nekoč in danes. Pretežno ženski arhetipski vzorci se v pesmi in hkrati v izpovedovalko vtiskujejo v širokem razponu med skrajnostma, ki ju denimo zamejujeta babičina taboriščna izkušnja na eni strani in sodobna brezposelna tekstilna delavka na drugi.

V zbirki Dolgo smo čakali na dež je Alja Adam pesniško socialno občutljivost docela izostrila. Angažma je zavesten: brezposelnost, beg možganov, vojni konflikti so le najbolj očitne socialne tematike. Uvid torej ni zgolj sinhron, temveč ga ves čas poglablja individualna ali arhetipska diahrona sonda. Pesniško najplodnejša so tu presečišča časovno-prostorske horizontale in vertikale, iz katerih se porajajo najbolj presunljive pesmi zbirke, med njimi Amsterdam, Angelski laski, Rdeča sled, I long For One More Night on Earth, Družinska geografija, Tjaša lupi repo … to je le nekaj izrazitejših pesmi, ki izpovedovalkino izkušnjo povežejo z izkušnjo drugega. Pesemska metafizična zavest je povsem organska, miselni prehodi, druženja razdalj, časov in prostorov pa ustvarjajo poseben fluid vseprežetosti.

Poezija Alje Adam kljub svoji izrecni narativnosti prisega na lirično podobje – čeprav pesmi temeljijo na poetiki vsakdana, jih pesnica vsakokrat spretno razvije v slikovite, občasno ekspresivne komunikativne vizualne metafore in tako ustvarja vznemirljivo, sugestivno poezijo. S tem tenkočutno izčiščuje kanale v svet razširjenih dimenzij, kjer ima še tako banalna predmetnost svojo potencialno duhovno razsežnost … Od vrečke na cesti do repe v Tjašinih rokah. Učinek te poezije na bralca je bolj kot moški erupciji podoben ženskemu koncentričnemu orgazmu – pesemska gradnja je pogosto premišljeno poantirana, stopnjevana do zadnje podrobnosti. Lahko bi rekli, da stremi k vzpostavitvi prvotne popolnosti ureditve sveta, obnovitve povezave z vsem in vsakim. Izpovedovalka namreč svojo frekvenco uravnava tako s stvarstvom, sočlovekom, predniki in prednicami kot z notranjo žensko bitjo, svojimi nagoni, hotenji … Pri tem je sleherni verz zbirke Dolgo smo čakali na dež izpisan z zavestjo o presežnem vsakega trenutka. Ne preseneča torej, da iz take zavesti nastane presežna poezija.

Diana Pungeršič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)