Tudi če bo moral na objavo počakati kakšna tri leta in ga tedaj ne bo več med živimi, bo po mnenju urednika, h kateremu se je vendarle odpravil, to čisto vseeno, saj ne piše zase, temveč za bralke in bralce. Torej se je odločil, da bo humoreske, ali kar koli že so – tako se izrazi sam Andrej Arko, dal v javnost. Prav je, da se je odzval na pobudo nekdanjega vodilnega in ga ubogal, saj njegove humoreske-hudomušnice prinašajo radoživost, sproščenost in smeh. Nikakor pa ne gre prezreti tudi kritične naravnanosti do sodobnega sveta.
Sprva je videti, da avtor piše o sebi in svojih doživetjih, na primer o spominu na maturo in o javnem glasbenem nastopu, potem pa se kaj kmalu pokaže, da je njegov prvoosebni pripovedovalec pravzaprav nekakšen slehernik. Vsakomur od nas se lahko primerijo smešne dogodivščine, raznovrstni zapleti in dogodki, ki so posledica naključij, človeških značajev, potrošniške mrzlice, sle po oblasti in doživljanja v vsakodnevnih življenjskih položajih. V težavah je zdaj zobozdravnik, zdaj kvantni mehanik, zdaj vremenar. Ni preprosto pripraviti poroke na travniku. Podeljena nagrada na Japonskem je slovenskemu ustvarjalcu zaradi drage vozovnice, ki je njegova lastna ustanova ni pripravljena plačati, tako rekoč nedosegljiva. Prezrtemu in nenagrajenemu udeležencu anonimnega natečaja se zgodi plagiat – član komisije kratko malo ukrade njegovo poslano besedilo in ga uprizori na odru. Seveda se zapleti tudi ustrezno razpletejo, zlobneži slej ko prej dobijo svoje in svet ne pade s tečajev.
Literarna znanost pogosto neupravičeno dvomi o umetniški vrednosti humorističnih besedil. Vsebina in slog humoresk pisatelja Andreja Arka dokazujeta, da imajo tudi dela, ki naj bi ljudi spravila v smeh, lahko umetniško vrednost. Potrjujejo jo besedne igre, igračkanje s pomenom, učinkovita dvoumnost, izbrano in slikovito izražanje, poosebljanje predmetov, navidezna naivnost, v ironijo zavito odzivanje na sodobni čas in samorefleksija. Njegove humoreske imajo vse tiste odlike, ki so značilne za humoristično pisanje. Z njimi se je mogoče seznaniti pri vidnih teoretikih literature, ki naj bi vzbujala smeh, zlasti pri filozofu Henriju Bergsonu. V Arkovih humoreskah so namreč očitni paradoksi, miselni obrati, presenečenja, učinkovito povezovanje telesnega in moralnega, učinek valeče se snežne kepe, smešne plati človeških nravi in smeh, ki učinkuje v skupnosti oziroma družbenosti.
Andrej Arko je med drugim tudi kritičen do sodobne družbe, zlasti do neučinkovite politike in potrošniške miselnosti ter demokracije, v kateri odkriva številne pomanjkljivosti, nikoli pa ne postane sarkastičen, ciničen in napadalen, temveč ves čas ohranja hudomušno prizanesljivost in strpnost. Razumevajoč je do vsakovrstne poniglavosti in človekove nečimrnosti. Uporablja izraze za oba naravna spola ter tu in tam napiše kakšno gorko na račun žensk, ki jih ima za drugi, nemoški spol, vendar s tem ne trdi, da je kateri izmed spolov boljši, pametnejši in plemenitejši od drugega. Oba zmoreta vse mogoče in stopicata po pisanem travniku vsega tistega, čemur se je mogoče smejati. Smeh je včasih gromovit, drugič notranji, pomenljivo prijeten, dvoumen in večpomenski.
Posebno pozornost si zasluži tudi Arkov slog: izbrane izraze, včasih načrtno starinske in lepo zveneče, pomeša z birokratskim izražanjem. Domiselno kuje nove besede in besedne zveze, tako omeni ogabno-slastni pripetljaj, nekaj v zvezi z jedjo, kar je milo okusno in blago omamno, zamisli se nad spisovatelji in stihoklepci, omeni ženin dvom o domnevnih priležniških priboljških njenega moža, kako tudi ne, saj je žena v njegovih očeh vendar vladarica; preganja ga ena sama neznosno gluha noč, prej so zgornji sosedi rogovilili, zdaj pa so umolknili in zavlada nasilni mir.
V humoreskah Andreja Arka se staro srečuje z novim. V sedanjost vdira preteklost, vendar so tehnične novosti današnjega dne tako drugačne od vsega prejšnjega, da je že primerjava pogosto smešna. Avtorjev humor ima tudi globlji pomen in namen, saj opozarja na pojave v sodobnem svetu, skrajnosti in vse tisto, kar lahko človeštvo privede do propada. V sklepnem delu svojih Hudomušnic Arko v ležečem tisku napiše zapisnik o dogajanju v vicah. V njem je omenjeno zlo, ki se dogaja v današnjem času, od nasilja do lakote in celo do možnosti tretje svetovne vojne. Čeprav knjigo sklene z ugotovitvijo, da je bila to samo nočna mora, je njegovo sporočilo vendarle zavezujoče. Humorist je tudi humanist, satirik je kritik, šaljivec je radoživ pisatelj, ki nam literarno učinkovito in duhovito podarja hvalnico življenja.
Marija Švajncer; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS). Celotni oddaji lahko prisluhnete v priloženem avdioposnetku.