Sestavljen je iz štirih razdelkov oziroma ciklov: Ples, Vabilo, Iskanje hrane in Pisma gospodične iz Pariza.

Že ob prvem preletu dobimo vtis, da je prvenec nastajal dlje časa in se prečiščeval, domišljal. Nanj pada teža, ki nas kot bralce strezni in prizemlji. Oseminštirideset pesmi je popiljenih, dodelanih. Morda si zunanjeformalno celo niso povsem sorodne, a to je slepilo za oko – slog je namreč le sredstvo; tisto, kar vznika, pa prihaja spod besed, med verzi, v obmolku, pri Barbari Jurič tudi v nezapisanem, nepojasnjenem. Vsebina, ki se izpove prek črk, je tista, ki je specifično in prepoznavno pesničina. Nagib zornega kota, lom pomenov, neizrečenost, obmolki, zastrtja, literarne navezave, elipse, večplastnost … so značilnosti pisave Barbare Jurič. Prijeti med dlani Iskanje hrane, in použivati – je dar! Ki vzbuja še upanje, da na oknu danes nastajajoče poezije ob drugih spet visi tudi zastava, na kateri je emblem za besedne figure in prenesene pomene.

Jasno je, da so bile najprej pesmi in so se potem zvrstile v razdelke, a kljub temu je dramaturgija zanimivo uspela. Naslovi insinuirajo spoznavno-paritveno obdobje. Ali drugače povedano: ples je nekaj lahkotnega in sproščenega, ko se poraja; vabilo je resnejši in obvezujoč korak; iskanje hrane je naporno, če si lačen; pisma, ki jih piše gospodična iz Pariza, pa asociirajo intimnejšo noto in rahlo bovarijevski pridih, lahko je skrit še kanček ironije. Pri Barbari Jurič se vse dogaja na intimno-ljubezenski ravni, monolog s seboj, relacija do drugega, ljubljenega in seveda eros do nenehno prisotne ljubimke – poezije. Na primer v pesmi zvon sem, ki pretrga mejo med dopoldnevom in popoldnevom:

»zdaj je čas, da se zbudim. / da upovem tišino in avtomobile […] ne hodim na razprodaje – / ravno takrat ne rabim ničesar. ko pišem (in ljubim) / so predmeti neznatni. / ko začutim praznino, / se sklonim za kamnom / in preverim življenje pod njim«.

V istem ciklu, Iskanje hrane, preberemo še:
»ker sem dolgo molčala, ne vem, / kdaj naj bom zadovoljna«,
»moje pesmi / so nizka oblačnost«,
»moj plod dobiva rdečino samo takrat, / ko ga gledam«,
»bom ptica tolkla / po lubju / za črvi«,
»preveč pesnikov sem poslušala. […] eni pišejo o velikih krajih in dogodkih. / jaz se vedno znova vračam k intimizmu, / ki se mu posmehujem. se ga bojim.«

Zaradi skopo odmerjenega besednega gradiva glede na sporočilnost pesmi dobimo vtis, da gre za nežno, krhko poezijo. Po drugi strani pa njeno žilavost, neuklonljivost izkazujejo štrleči, našpičeni robovi, ki jih pesnica dosega s slogom: nevsiljiv pripovedni tok nenehno prelamlja povezava vsebine, ki je občasno nelogičnoposledična in ki prav taka nastane zaradi asociativnih preskokov ali uporabe elipse, redukcije pesniškega materiala. Zgled za to bi bila v celoti citirana pesem, vendar podajam le okrušek: »vsako leto / na moj rojstni dan / dežuje. / letos ne vem, kako je z vremenom«. Ob tem izpostavljam še nekaj misli:
»otroštvo sem snela / kot zlat nakit ali kakšen drug tujek«,
»nekaterih ljudi se ne da premakniti // v preseganje. ko se beton posuši, / jezik ni dovolj«,
»vgraditi je treba vsaj / okno, če so vrata naš strah«,
»nič me ne pelje bolj vase, kot je človek na drugi stani daljice«,
»po vseh robovih se lahko gibam, vsaj po robovih, / če se odrekam sredici«,
»katerokoli knjigo odprem / se odpiram navznoter«,
»samo preseganje je tisto, ki hrani«

… in še bi lahko izpisovala. Samo preseganje je tisto, ki hrani, je zapisala pesnica. O tovrstni hrani je govor. O osebnostni rasti in razvoju v umetnosti. In preseganje je v primeru ocene te knjige tudi to, koliko citatov si bralec zapiše, koliko verzov ga nagovori in se mu zdi presežnih.

Kot rečeno, je ljubezen do pesmi pri Barbari Jurič sorodna ljubezni do drugega:
»nisva angela samo metulja / in to zadostuje«,
»dihati je enako jesti grenivko / ko čakam tvoj glas«.

Ostrino britvice ali zarezo skalpela doseže na primer v pesmi unikat, v kateri gre za ulov metulja, ki je zdaj na žalni podlagi – metulj eksponat, vrhunec pa je v kapljici lepila, ki bralca suspendira. Barbara Jurič pripoveduje subtilno, a navzven deluje njena pisava hladno. Pesniški glas nanaša pesemsko gradivo kot bi govoril priliko, občasno prigodo ali anekdoto, vedno na razdalji, ki vzbuja občutek ptičjega pogleda na samega sebe in zato občutek nesentimentalnosti in deloma takojšnje samoironije, kot bi bil pesniški subjekt oziroma govorec hkrati že predmet obravnave. Iz te razdalje se izreka »resnice«, »spoznanja«, »aksiome«, a ne take načelnosti, ki so izvotljene pomena in prazne, temveč tiste, ki so se porodile iz motrenja.

Tako kot v nekem verzu pesnica sem tudi jaz »pojedla sonce in čakam«. Dogaja se že zdaj. Vas obvestim ob drugi zbirki Barbare Jurič. Do tedaj pa ne bom iskala hrane, saj je je v tem odličnem prvencu dovolj. Žvečim. Občasno ne doumem. Nič zato. Lahko samo upam, da bralci ne bodo leni in jih srečno naključje pripelje do Iskanja hrane.

Petra Koršič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).