Poezijo uvaja odlomek iz esejistične zbirke z dolgim naslovom Pesnica, lev, govoreče slike, El Farolito, poroka v St. Rochu, trgovski center, napaka v ogledalu, pomlad, polnoči, ogenj in vse drugo, sledi poezija iz še neobjavljene zbirke Na drugo stran (Shall Cross), katere integralni izid v izvirniku je napovedan za leto 2016. Sledijo izbori iz zbirk En velik jaz: raziskava (One big self: An investigation) iz leta 2007, Zasije korak iz globin (Deepstep come shining) iz leta 1998, Trepetati (Tremble) iz leta 1996 in še zaključna pesem iz zbirke Na drugo stran.

Izbor zgodnejše poezije je torej – če odštejemo uvodni citat iz esejistike – umeščen med novo, še neobjavljeno poezijo, ki je intimnejša od poprejšnje oziroma je intimna drugače. Najprej se dotaknimo poezije starejšega datuma, denimo iz zbirke En velik jaz: raziskava. Gre za pesniško zbirko oziroma pesniško-fotografsko-novinarski projekt, ki ga je pesnica izvedla skupaj s fotografinjo Deborah Luster; obiskali sta več zaporov v Louisiani, pri čemer je C. D. Wright z zaporniki in zapornicami opravila intervjuje, Deborah Luster pa jih je fotografirala – njih in njihove celice. Poezija, ki jo spodbudi tak projekt, je nujno intimna, saj je pristop intimen, in nujno družbena, ker sta vstop v zapor in intervjuvanje zapornikov akciji z močnimi družbenimi (celo družbenokritičnimi) konotacijami. Poezija te pesniške zbirke je torej omejena in hkrati razprta z zaporniškim redom; s preštevanjem, jasnim dnevnim režimom, številčenjem, odvzemanjem subjektivnosti in hkratnim grobim, trmastim opominjanjem na individualnost, ki je "tam, kjer je tvoje edino zrcalo iz nerjavečega jekla", le težko ubranljiva in "slika, ki ti jo nakloni, noče razkriti, ali si še vedno mlad in ali si sploh resničen".

Konstelacija identitete v policijski državi oziroma njenem najbolj skrajno realiziranem segmentu – zaporih, se povezuje tudi z vprašanjem o bivanju in nebivanju, o obstoju in neobstoju, kakor je mogoče zaslediti že iz omenjenega verza. Slika v zrcalu iz nerjavečega jekla noče razkriti, ali je subjekt, ki se v njem ogleduje, sploh še resničen; morda bo treba "resničnost" izumiti na novo? Resnice in videza se na nekoliko drugačen način dotika tudi zbirka Zasije korak iz globin. Slovenski izbor prinaša tri pesmi, ki jim je skupno, da prevprašujejo odnos do vidnih zaznav, do zaznavanja okolice, ki je pogosto lahko tudi lažno. Pomembna je predvsem subjektivna percepcija, Podobe so videne, a ne razložene. Zlasti se percepcije sveta, resničnosti in videza dotika pesem Zaupati haptičnemu čutu, v katerem lirski subjekt slepemu prijatelju razkriva okolico ali pa – brati je mogoče tudi tako – prav slepec odkriva prostor okoli sebe in pri tem vzpostavlja blag samoironičen odnos: "Tole je gotovo lubenica. Tole moja dlan, to tvoja. Tole peta stopala. Nak, krompir, krompir je, dragi."

Pomenljivo je, kako se poezija iz zbirke Trepetati, izdane leta 1996, tesno povezuje s poezijo, ki bo v izvirniku izšla natanko dvajset let pozneje v zbirki Na drugo stran. Pesmi iz teh dveh zbirk so zaznamovane z eliptičnostjo, so fragmentarne, informacije pa so raztresene; iz drobcev se ustvarja podoba nekega intimnega odnosa, pesnica pa lovi v verze tisto, kar realno obstaja, a je subjektivno opaženo. Gre za poezijo, ki skrajno izkorišča subjektivnost percepcije, s čimer pa se – ker nobena subjektivnost ne more biti ponovljiva – izmika klišejem in transponira intimni odnos (podobno kot družbeni vidik zaporne kazni) v metafizično, ne da bi posegla po hermetični govorici. Vsekakor je to ena izmed bistvenih odlik poezije in velikih pesniških uspehov C. D. Wright.

Anja Radaljac, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).