"To knjigo bi dal vsaki novinarski šoli, ki služi kot servis korporativnega sistema, kar tako in tako počnejo vsi," je o knjigi Propaganda Blitz s podnaslovom Kako korporativni mediji izkrivljajo realnost, izdani pri londonski založbi Pluto Press, v predgovoru zapisal priznani avstralski novinar in avtor dokumentarnih filmov John Pilger. Gre za analizo delovanja ne konservativnih britanskih medijev in tabloidov oziroma po Pilgerjevih besedah "običajnih osumljencev", temveč, kot zapiše, "paragonov uglednega liberalnega novinarstva", in sicer BBC-ja, Guardiana, Independenta in televizijskega programa Channel 4 News.

Avtorja David Edwards in David Cromwell, ustanovitelja spletne strani Media lens, od leta 2001 spremljata in analizirata poročanje britanskih mainstream medijev, pri čemer si za po njunih besedah pristransko ali pomanjkljivo poročanje prizadevata dobiti pojasnila od samih novinarjev in novinark, ki se očitkov pogosto branijo nesramno ali pa jih prezrejo.

Knjiga obravnava pristranskost korporativnih medijev in kako se ta odraža v načinu in tematikah poročanja. Kot avtorja napišeta v uvodu, je največji trik, ki so ga izvedli tovrstni mediji, ta, da so svet prepričali, da niso pristranski. Pri tem avtorja opozarjata na njihove milijarderske lastnike in vlogo, ki jo v delovanju teh medijev igrajo oglaševalci ali oblasti. Na vseh področjih, od strankarskih politik do gospodarstva, Iraka, Libije, Sirije, Venezuele in podnebnih sprememb gredo poročanje in komentarji v teh medijih "sistematično skozi filter, ki brani interese državno-korporativnih elit, ki si jih lastijo, upravljajo in jih financirajo". Tako kot način poročanja je pomembna tudi izbira tem, o katerih se poroča, sama ideja, da so novinarji oziroma medijski delavci zgolj nevtralni posredniki dejstev, pa po mnenju avtorjev medijskim korporacijam omogoča, da trdijo, da same le prenašajo objektivno gledano najpomembnejša dejstva. A mediji "niso le kanali za novice in stališča, ampak globalni sistem, zasnovan in razvit, da poudarja določen tip novic, s čimer se vsili določeno stališče", pišeta Edwards in Cromwell.

"Mi" in "uradni sovražniki"

Pri tem je ključnega pomena, kdo je po mnenju medijev "naš" in kdo "njihov", kar določa terminologijo, ki javnost usmerja v "pravo" smer. Izrazi z jasno negativno konotacijo imajo tako nalogo demonizacije "uradnih sovražnikov". Takšna praksa ni omejena na britanske medije, ampak je splošen novinarski pojav. Določene vlade bodo označene za "režim", druge pa ne, pri čemer merilo ne bo stopnja njihove nedemokratičnosti, temveč zavezništvo z "nami". Tako se bo ruskega predsednika označevalo za hladnokrvnega avtokrata, savdskega prestolonaslednika pa za reformatorja, tako rekoč borca za pravice žensk. Podobno velja za oznako "skrajna", ki je ozko rezervirana za določene oborožene skupine, ni pa vezana na tip ali obseg pobojev, ki jih izvajajo, sicer bi se morala uporabljati tudi za "naše" vojske.

Delo kritiko liberalnih medijev utemeljuje z različnimi primeri, obravnavanimi v posameznih poglavjih. Začne z vlogo, ki jo mediji igrajo v pripravah na vojaške posege proti "uradnim sovražnikom", kar avtorja označita za "propaganda blitz" oziroma medijski propagandni napad in diskreditacijo tarče. Eden takšnih primerov je nekritično širjenje laži o iraškem orožju za množično uničevanje, s čimer je Zahod (vsaj del) upravičeval napad na to državo. Podoben prijem je bil uporabljen tudi pred prvo zalivsko vojno leta 1991, ko se je v ZDA med drugimi širila zgodba o iraških padalcih, ki da so vdrli v kuvajtsko bolnišnico in iz inkubatorjev na tla pometali na stotine dojenčkov, kar se je izkazalo za izmišljotino, namenjeno spodbujanju podpore javnosti ameriškemu napadu. Tudi Nato je za potrebe prepričevanja evropske javnosti, da je bombardiranje takratne Zvezne republike Jugoslavije upravičeno, uporabljal podobne trditve, kot recimo tisto, da so srbske sile prištinski stadion spremenile v koncentracijsko taborišče, v katerem naj bi zadrževale 100.000 civilistov. Ne pozabimo, takšna sporočila za javnost, ki jih je sam Nato kakšen dan po objavi in doseženem učinku označil za napačna, so nekritično širili tudi mediji v Sloveniji, ki je napad na ZRJ kljub njegovi nezakonitosti podprla in v njem z odprtjem svojega zračnega prostora tudi sodelovala.

Tu se zahodni mediji ujamejo v "moralno disonanco", ki jih sili v neprestane obsodbe "uradnih sovražnikov" (Gadafi, Husein, Al Asad, Milošević, Maduro ...), in istočasno brezmejno razumevanje in relativiziranje dejanj zahodnih voditeljev, njihove podpore tem istim ali podobnim "sovražnikom" ter zločinov, katerih žrtve se štejejo v stotisočih in merijo v uničenih celotnih regijah. Medtem ko je Chávez "uničil državo", je Bush predmet simpatičnih anekdot, Blair pa cenjen gost mednarodnih forumov.

Avtorja v nadaljevanju med drugim obdelata poročanje britanskih medijev o vodji laburistov Jeremyju Corbynu, ustanovitelju Wikileaksa Julianu Assangeu, podnebnih spremembah, terminologijo in narativ v primeru izraelske okupacije palestinskih ozemelj, promoviranje napadov na Libijo in Sirijo ter sistematično marginaliziranje britanske vloge v savdski vojni v Jemnu. Težava tovrstnih medijev (in urednikov, urednic, novinarjev in novinark, ki tam delajo) je pogosto identifikacija z državo, v kateri delujejo, kar poznamo tudi v Sloveniji. Od tod izhaja uporaba izrazov "mi" ali "naša vlada", ko se poroča o odnosih Slovenije z, recimo, Hrvaško, kar je v nasprotju z idejo objektivnega novinarstva, ki, kot opozarjata avtorja, "ne zastopa 'naše' strani na 'njihov' račun, ne šteje 'naših' mrtvih in ignorira 'njihove' mrtve, ne zavrača obsodbe 'naših' voditeljev, medtem ko 'njihove' ostro obsoja".

Kdaj je dovoljena neobjektivnost?

Eden takšnih primerov "državotvornega" novinarstva, ki ni zaukazano, temveč deluje po ideološki inerciji, je izjava voditelja ameriške televizije MSNBC (tam označene za levo usmerjeno) Briana Williamsa iz leta 2017, ko je ameriška vojska na ukaz predsednika Donalda Trumpa raketirala položaje sirske vojske. "Gledamo te čudovite nočne posnetke s krova teh dveh ameriških ladij v vzhodnem Sredozemskem morju. Mika me, da citiram velikega Leonarda Cohena: 'Vodi me lepota našega orožja'. To so čudoviti posnetki strašnega orožja na njihovem kratkem letu do tega letališča," je o posnetku napada na sirsko tarčo dejal Williams. Tudi za ta primer velja pojasnilo, ki ga nudita avtorja, in sicer da novinarji lahko izgubijo objektivnost zgolj, ko to ne pomeni žalitve oziroma kritike nosilcev moči. Zato, kot pišeta, znani BBC-jev novinar Andrew Marr aprila 2003 napada na Irak ne more označiti za zločin, lahko pa padec oziroma zavzetje Bagdada pospremi z besedami, da je Tony Blair "zaradi tega večji človek in močnejši premier". Še ena izmed posledic poročanja iz sence državne zastave.

Propaganda Blitz kritično riše sliko britanskih medijev na podlagi kopice citiranih delov novinarskih prispevkov, a tudi zapisov vidnih novinarjev in novinark na njihovih osebnih profilih na družbenem omrežju Twitter ter korespondence, ki sta jo z avtorji zapisanega imela oziroma poskušala imeti avtorja. Knjiga s kritično analizo medijev odpira pomembna vprašanja glede njihove vloge v naši kolektivni percepciji sveta in odnosu do politične in ekonomske moči. Kot v predgovoru študente novinarstva (in novinarje na splošno) opominja Pilger, vir t. i. lažnih novic niso zgolj trolanje, ameriška prorepublikanska televizija Fox News ali Donald Trump, temveč tudi "novinarstvo, ki se prekriva z lažno uglednostjo, 'liberalno' novinarstvo, ki trdi, da stoji nasproti skorumpirani državni oblasti, v resnici pa ji dvori in jo varuje".