Tako se konča 5. del blagovesti, ki jih na najbližjo bližino daje Dejan Kos. V navedku se pojavljata oznaki "odvzete zgodbe" in "visoke pesmi". Ključni sta za vsaj delno doumetje pesniškega napoja, kar naboja teh izpisov, s katerimi pesnik posega po prastari lastnosti pesnjenja. Ta lastnost je upesnjevanje določenih resnic, ki naj bi bile več kot le začasne. Morda res ne večne, a vsaj same po sebi določene, da prežive več kot le eno ali morda dve branji. Odsotnost oziroma odvzetost zgodbe je tista značilnost, ki kaže skorajda megleno figo spominu, saj so pesmi tudi brez rim in ostalih mnemotehničnih pomagal in tako prisilijo pozornost bralstva, da se odloči med branjem, razbiranjem in podrejenostjo pesmim. Spogledovanja te pesmi, pesnjene v prostem slogu, ne prenesejo. Prav tako tudi ne površnega ali površinskega prelistavanja ali morda čudečega se ali osuplega soočanja s pesmimi. Te pesmi se bere ali pa se jih ne. Pravzaprav zelo preprosto. In v njih ni treba iskati tiste niti, zaradi katere pesem postane ponovljiva oziroma obnovljiva.

Ni pa preprosto drugo označevalno dejstvo: visoka pesem. Ta oznaka je tista stopnja pesništva, ki je nedosegljiva; če pa že lebdi v domeni dosegljivega, je njena višina tako visoka, da spusta ali sestopa ni. In prav takšna kakovost se nanaša na pesmi Dejana Kosa v knjigi Evangelij bližine.

Če se hočemo približati doumetju teh višin, je treba navesti del ugotovitev pisca spremne besede Gorazda Kocijančiča z naslovom Poetika gnome. Ugotavlja, da so pesmi Dejana Kosa gnome oziroma sentencije. Prva beseda, gnoma, je grška, druga, sententia, pa latinska. Kocijančič je ta izraz takole opredelil: »Gnóme je tako najprej označevala svojsko strukturo stvari, ki omogoča, da se stvar razbere kot stvar, torej njeno temeljno značilnost. Iz tega se je razvil drugi pomen grškega izraza: spoznanje, uvid, uzrtje. To uzrtje lahko vodi do odločitve, do izbire delovanja (to je tretji pomen).«

Kocijančičeva tristopenjska opredelitev že daje vsaj slutiti, kaj bi visoka pesem lahko bila. Na slutenjski način se namreč tiče gnoze oziroma spoznanja. Tako imamo gnomo in gnozo, združeni v visoki pesmi. Vzpenjanje, značilno za pesnjenje, ki vidi vse na blizu, vse na tukaj, vse zraven, je pravzaprav vzpenjanje v radovanju, v vzhičenju, v veselju, saj takšno dviganje k višinam odreka seganje po daljavah, stranskosti. Takšno dvigovanje ali povzdigljivost je tudi zanikanje vračanja, je zanikanje stanj, ki jih označujejo oznake: trpljenje, žalost, pobitost, zatohlost. Vendar v teh pesmih ni mogoče pričakovati kakšne posebne odrešenjske milosti. Nasprotno, pesmi vsebujejo tisto resničnost, ki trdno stoji, resničnost, s katero se ni šaliti, a je igriva, igriva predvsem s stališča protivnih dejstev, ki delujejo na način samoizključevanja.

Na tem mestu ni odveč podatek, da je Dejan Kos opravil tudi tri stopnje akademske izobrazbe. Le za priokus so tu naslovi njegovega diplomskega dela, magisterija in doktorata: Prvi odmevi in vplivi Friedricha Hӧlderlina na Slovenskem; Literarnost in duhovnozgodovinska podlaga srednjevisokonemških mističnih besedil in: Zasnova empirične literarne znanosti z vidika radikalnega konstruktivizma. Ob naslovu doktorata je vsekakor pomenljiva slika na naslovnici, umetnina ruskega supremantista Kazimirja Maleviča.

Pa še nekaj besed o stopnjevanju, ki je značilnost tovrstne pesniške ustvarjalnosti. Za iztočnico je lahko kar konstatacija iz devetega dela: "Čaka nas praznina, ki ne more biti izpraznjena." Morda so prve miselne navezave na tiste taoistične misli o veliki praznini. Ali pa znanstvene dogme o vakuumu, pa filozofske o niču. Vsekakor upravičene navezave, saj se ob takšnem stopnjevanju vedno pojavi vprašanje: do kod oziroma kako visoko? Odgovor je nekje v domeni opredelitve: više od visokega. Da pa se ne zgodi prehud transcendentalen odriv, poskrbi pesnik, ki ostaja trdno pričujoč v čudovito zmodelirani slovenščini, ki je njegova edina bližina. V devetnajsti pesmi zapiše: "Bližina ne umira z nami." Takšna ugotovitev velja tudi za knjigo Evangelij bližine, ki naj bo bralstvu tu in poslej kar najbliže.

Po vseh teh hvalospevih in višinospevih se pojavi vsaj eno vprašanje: pa kaj res tem pesmim prav nič ne manjka? Odgovor je: manjka, a ni bistveno. Teh pesmi verjetno ni prav lahko zapeti. Vsebujejo pa napev, ki je tako v višinah, da ga zazna le bližina.

Andrej Lutman, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).