Obojemu se Jančar približuje z jukstapozicijo dveh diametralno nasprotnih si postav, Štefana Dobernika in Cirila Kraljeviča, katerih pot se po naključju usodno preplete maja na Dunaju.

Fiktivna realnost romana Maj, november je vse prej kot rožnata. Prevlečena je z vrednotami, ki kraljujejo v sodobni kapitalistični družbi. Štefan Dobernik, poslovnež in investitor, ki za seboj vleče dolgo senco sumljivih poslov, se s svojimi kot hobotnica razprostrtimi lovkami odlično znajde v okolju, v katerem vse deluje po logiki ekonomije. Pri krpanju razraščajočih se lukenj gospodarskega kriminala, ki jih pušča za sabo, mu pomagata pretkano obvladovanje veščine mreženja in "stric iz ozadja" z imenom Pšeničnik. Ob Dobernikovem boku se nepričakovano znajde faliran študent etnologije in talentiran ulični violinist Ciril, ki je v iluziji, da se bo vpisal na glasbeno akademijo, odšel na Dunaj. Po njunem srečanju se življenje skoraj tridesetletnega Cirila obrne na glavo; s Štefanom se vrne v prestolnico Slovenije, ki jo je nekoč razočaran zapustil. V poslovno okolje, ki ga ne razume in v katerem se ne znajde dobro, prileti zaradi čudne, ne najbolje argumentirane Štefanove naklonjenosti. In četudi mu ob hitrem vrtenju kolesja vsakdana v ozadju možganov ves čas kljujejo krščanske zapovedi in svetopisemski citati, ki mu jih je v zibko položil njegov verni oče, kot kurir oziroma svetovalec vztraja pri Doberniku. Navsezadnje je tudi za zasanjanega Cirila, ki ne ve prav dobro, kaj hoče, denar pomemben, saj je prvi pogoj za udobno življenje.

Glavni konflikt, ki ga Jančar v romanu vzpostavlja s čelnim trčenjem dveh kontrastnih likov, se kljub dobri, večplastni karakterizaciji obeh zdi nekoliko shematičen, umetelen oziroma filmski. Prapočelo romana – torej Dobernikovo neizmerno zaupanje v fanta, ki ga le borno pozna – bralca ne opogumlja v identifikaciji, temveč sproža predvsem občutek, da je zgodba zrela za predelavo v kakšen hollywoodski film. Kot da bi avtor na silo, na en mah želel prekrižati vzroke in posledice kočljive situacije, v kateri se je znašla slovenska posttranzicijska družba. Korupcija, vonj, pohlep po umazanem denarju, slamnata podjetja, samevajoča gradbišča in revni delavci na eni strani, na drugi pa inteligentna mladina, polna humanističnih idealov, ki se ne zmore konstruktivno spopasti z danimi okoliščinami in se zato apatično predaja toku.

Cirilu izhod iz brezciljne vsakdanjosti pomeni violina, ki pa sinhrono z vpletanjem v posle postaja vse bolj razglašena in prašna. Glasba je nekakšen lajt motiv romana Maj, november, v katerem poskuša biti antipod z denarjem prežete realnosti. V Cirilu, čeprav na Dunaju životari iz dneva v dan, prebujata veselje in naredita nebo znosno prav igranje judovske klezmer glasbe v džezovskem klubu in vlečenje loka v melodiji Alla Turca na postaji podzemne železnice. Zaradi meandrov in retrospektivnih zasukov dobimo širok vpogled v Cirilovo osebnost: opisani so njegov kratki stik s profesorjem, ki je povzročil predčasno prekinitev študija, neuspešni ljubezenski podvigi in odtujen odnos z očetom, s katerim po materini smrti ni našel skupnega jezika. Ciril je tipičen predstavnik brezposelnih, starih okrog trideset let, med katerimi vsak, obtežen s svojo zgodbo, plava v brezperspektivnem vakuumu in tipa za vsakim predmetom, ki bi mu lahko ponudil oprijem za lastno identiteto. Zato ne zamudi priložnosti, ki mu jo ponudi Štefan, četudi je ta še tako tuja njegovemu značaju. Zaradi neodločnosti in tihega zadovoljstva z redno visoko plačo vztraja, in ko končno nakaže, da bo prekinil sodelovanje, načrt pretrga tragičen dogodek.

Romanopiščev pristop k temi je, kot se od izvrstnega mojstra besede pričakuje, odmaknjen od črno-belega slikanja. Četudi je Štefan, v filmskem žargonu rečeno, negativec, ni predstavljen izključno kot demonski ali brezsrčen posameznik. Na trenutke Jančar tudi ironizira, na kar delno namigujejo že izbrani priimki: Dobernik je vse prej kot dober, Kraljevič pa vse prej kot kraljevski. Svoje mesto v romanu najde tudi v ironijo zavit odmev realnega dogodka, ko leva politična elita z nostalgičnim zanosom pritegne zboru, ki poje buditeljske partizanske pesmi.

Na to, da avtor romana ni pretirano vešč obdelave sodobnih tem, opomni predvsem jezik. V njem pogrešamo svežino in malce več tveganja, da bi postal sredstvo, ki bi pričalo o aktualnem trenutku ter se izvilo iz prijetnega zavetja okostenelega sistema. V udobje tradicionalnosti ostajajo ujeti tudi intertekstualni momenti, ki posegajo po zimzelenih klasikih: v romanu se pojavljajo citati iz del Cankarja, Heineja, Šalamuna, Minattija, slovenskih ljudskih pesmih in podobno. Na vrhuncu ljubezenskega sanjarjenja študentov Cirila in Milene na primer odzvanja Orion Gregorja Strniše, ki prej kot v kolorit današnjega tridesetletnika sodi v šestdeseta leta, in tako sodobno pripoved na krilih pesmi odnese nekam v preteklost. Na preteklost pa prav gotovo ne spominja izrazita družbenokritična nota romana, ki je Jančar ne bi mogel bolj ažurirati.

Maja Žvokelj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).