Ampak za kakšne vrste prijateljstvo sploh gre? Če sodimo po prvem zvezku (v izvirniku L'amica geniale), ki popisuje otroštvo in pubertetno obdobje obeh deklet, gre prej za amore e rabbia odnos, neke vrste »kampanjsko prijateljstvo,« ki odraža temperamentno neapeljsko okolje, kot za idealizirano podobo najstniške brezbrižnosti. V odnosu med Lilo (alias Raffaello) in Eleno (alias Lenù) gre v enaki meri za permanentno bitko, tekmovalni odnos in zavist, ki poleg tipično dekliških konfliktov postopoma dobiva najprej intelektualne, kasneje pa še razredne konture. Obe izhajata iz delavskih družin, sta bistri in iznajdljivi, toda Elena (je prvoosebna pripovedovalka) v uporniški in avtodidaktični Lili, ki kmalu pusti šolo in prične malce preračunljivo kariero, vidi vzornico, sploh ker je miselno močnejša in zrelejša, karakteristični otrok ulice, ki v odnosu do Elenine bolj akademske narave dominira. Elena si v nekem trenutku prizna, da se »njena strast razvije šele ob žaru njene,« zaveda se Liline mentorske moči, ključnih idej (npr. o »mestu brez ljubezni«), ki jih kasneje s svojimi sposobnostmi sicer razvije sama, vendar vedno znova čaka njeno pohvalo - in s tem potrditev lastne vrednosti.

Genialna prijateljica je po eni strani tradicionalni bildungsroman, obenem pa vendarle prinaša več, med drugim portret obubožanega juga Italije pred ekonomskim bumom šestdesetih let, vsakdan zakoreninjenega patriarhata in romanskega mačizma, ki se mu upira predvsem Lila, čeprav nazadnje (samovoljno) podleže interesom družinskega oportunizma in pri šestnajstih postane tipična predstavnica zgodnjega potrošništva, ki ga je od šestdesetih let dalje srdito kritiziral tudi Pasolini, k čigar intelektualni elokventnosti se postopoma nagiba pridna in učeča Elena, (predvidoma) avtoričin alter ego.

V primerjavi z Dnevi zavrženosti je Genialna prijateljica skorajda lahkotno branje; avtoričin Neapeljski cikel na tej točki (še) ne premore čustvene silovitosti zavržene Olge, »ženske na robu živčnega zloma,« ki v peklu zategnjenega italijanskega severa, daleč od rodnega Neaplja, po moževem begu z mlajšo ljubimko bridko trpi sama. Pač pa Genialna prijateljica že nakazuje konkretne razredne konflikte, ki v silovito opisanem sklepnem delu (poročno slavje) napoveduje burna nadaljevanja tetralogije. Skratka, roman se sklene z atraktivnim cliffhangerjem, zdaj naj založniška politika karseda skrajša čakalno dobo do Zgodbe o novem imenu in preostalih neapeljskih zgodb.

Simon Popek