Tako je na primer splošno prepričanje, da je Škofjeloški pasijon edini na Slovenskem ohranjeni večji dramski tekst v slovenskem jeziku iz obdobja poznega baroka, pred nekaj leti dokončno ovrgla vsestranska analiza sicer že leta 1899 v Železni Kapli na avstrijskem Koroškem najdenega sorodnega besedila – Kapelskega pasijona.
Nedavno ponovno odkritje rokopisa – prepisa in predelave starejših verzij pasijona, dela neznanega avtorja ali avtorjev, nastalega pod vplivom jezuitske dramatike z začetka 17. stoletja –, si zasluži primerno pozornost. Dobil jo je s knjigo, v kateri njena urednika, jezikoslovec, literarni zgodovinar in pisatelj Erich Prunč ter literarni zgodovinar, strokovnjak predvsem za slovensko književnost od 17. do 19. stoletja, Matija Ogrin, dokončno zavračata hipotezo, da gre le za prevod nemške predloge. V knjigo sta poleg prepisa besedila starejših verzij pasijona ter svojih izčrpnih spremnih študij in strokovnih komentarjev vključila tudi vse drugo pomembno, kar je bilo doslej že ugotovljenega in objavljenega o tej tridelni arhaični pasijonski igri. Kapelski pasijon so namreč predstavljali na veliki četrtek dopoldan in zvečer ter na velikonočni ponedeljek.
Rokopis je ob izteku 19. stoletja odkril koroški zgodovinar, kapelski župnik Štefan Singer, in ga, kot v svojih pojasnilih navaja Prunč, poslal v Gradec na vpogled profesorju Karlu Štreklju. Ta je prepisal prvih devet strani in jih izročil takrat še študentu Francetu Kotniku, rokopis pa je vrnil župniku Singerju. V naslednjih letih je Kotnik, potem ko je rokopis še natančneje pregledal in o njem večkrat pisal, postal najpomembnejši raziskovalec Kapelskega pasijona. Medtem se je sled za rokopisom izgubila.
Vsaj tako je kazalo, dokler Erich Prunč v osemdesetih letih ni nadaljeval stikanja po koroških farnih arhivih, kot se je izrazil, in »proti pričakovanju v župnišču v Kapli ob Dravi našel pogrešani rokopis Kapelskega pasijona, ki ga danes hrani Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik v Celovcu.« Precej poškodovani kodeks je najprej dal restavrirati, nato pa ga je natančno preučil. Objavil je večje odlomke besedila in kodikološki opis rokopisa, po vodnih znakih na ročno izdelanem papirju pa je nastanek postavil v obdobje med letoma 1771 in 1815.
V tukaj objavljeni znanstvenokritični izdaji dopolnjuje glavni naslov dela, Komedija od Kristusoviga trplinja, okrog leta 1860 pripisan podnaslov: katiro so nekidej na ta veliki četrtək in na ta velikonočni pondelək v Kapli špilali. Uprizoritve so se morale dogajati vsaj še leta 1800, oznako komedija pa je treba razumeti v srednjeveškem pomenu, da se igra ali pripoved, nasprotno kot tragedija, srečno konča. Profesor Ogrin temu pojasnilu dodaja še poudarek, da ima Kapelski pasijon celo nekaj srednjeveških elementov, kakršnih škofjeloška igra oziroma procesija nima. Z 2758 verzi je tudi eno najobsežnejših besedil v vsej slovenski dramatiki. Zadnjič je bila igra uprizorjena v letih 1937 in 1950.
Kapelski pasijon, ki je dostopen tudi na spletu, je Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU izdal kot prvo delo v novi znanstveni zbirki Dela starejšega slovenskega slovstva. Urednik Matija Ogrin si jo je zamislil kot podzbirko Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, ki je lani jeseni s sedemdesetletnico nepretrganega izhajanja in blizu 200 zvezki dočakala izjemen jubilej. Njen namen je širitev besedil, ki so nastala pred koncem 18. stoletja in se odlikujejo zlasti z literarnimi prvinami, ter obnovitev zavesti o kontinuiteti slovenske pisane besede od najstarejšega pismenstva do meje literature v modernem pomenu besede z Linhartom, Vodnikom in Prešernom.
Iztok Ilich, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).
S KNJIŽNEGA TRGA:
ARSOV FORUM: KAPELSKI PASIJON
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje