Leta 2008 je v slovenskem prevodu izšla njegova pesniška zbirka Iz nenapisanih zgodb, letos pa še izbor s skupnim naslovom Če. Vendar tri zbirke, iz katerih ga je sestavil, niso zastopane povsem enakovredno. V pogovoru, ki ga je imel kot častni gost Dnevov poezije in vina, je pojasnil, da ga je pri izboru vodila želja predstaviti tisti del svoje poezije, ki ima univerzalen naboj in je dostopen tudi bralcem, ki niso seznanjeni z njegovim, litovskim literarno-kulturnim okoljem. Kot se pesnikom rado dogaja, je tudi Ališanka presodil, da so najbolj univerzalne in nasploh pomenljive tiste pesmi, ki jih je napisal tako rekoč nedavno, zato v izboru po obsegu prednjači njegova zadnja v izvirniku izdana zbirka Samo črtkane črte hrbtenice iz leta 2016, malo manj pesmi je iz zbirke Če, ki je v izvirniku izšla leta 2011, najmanj pa iz zbirke Exemplum iz leta 2006. Dodal je še zaključni poetični esej, v katerem v svojem slikovitem slogu obuja spomine na otroštvo, ki ga je preživljal v predmestju Vilne.

Ališanka je svetovljanski pesnik, in to v več pogledih. Znano je, da je zaprisežen popotnik, ki je z avtom sam ali pa v družbi popotnih tovarišev večkrat podolgem in počez prekrižaril Evropo, kdaj pa zavil tudi še kam dlje. Je prevajalec (med drugim je prevedel tudi kar nekaj slovenske poezije) ter socialno in profesionalno vešč literat, dobro vmrežen v sistem literarnih štipendij in festivalov – teh novodobnih umetniških rezervatov, po katerih se pesniki in pripadajoči abonenti selijo kot redki preživeli Indijanci, da bi si spočili od deprimirajočega, brezdušnega vsakdana v postmodernem sistemu proizvodnje in potrošnje, ki te rezervate modro financira, da ne bi pesniška energija med nič hudega sluteče ljudi morda pljusknila preveč neposredno. Predvsem pa je Ališanka svetovljan v poeziji, v svetu, ki vstaja iz njegovih pesmi.

Pri tem imam v mislih več stvari. Iz njegove poezije veje svetovljanstvo duha, široka razgledanost načitanega intelektualca, ki v svoje pesniške sekvence domiselno vpleta reference iz vseh vetrov evropske kulturne zgodovine, filozofije, religije in literarne imagologije in spretno kot kak cirkuški artist kroži od ene do druge medbesedilne navezave iz zakladnice klasičnih literarnih del. Pri tem ravna kot zgodbar (narativnost je nespregledljiva komponenta Ališankove poezije), ki pa pripovedi ne vodi linearno od začetka do konca, ampak zaključek vsakič in v nedogled odlaga v naslednje nadaljevanje. Njegova poezija sicer ni izključno ali pa pretežno epsko-narativna, ampak – če se navežem na avtorjevo igrivo klasifikacijo v zakriti avtopoetski pesmi o žanrih v litovski poeziji – vsaj še lirična, intelektualna, lingvistična in tudi etnografsko potopisna. Pogosto vse to hkrati oziroma v različnih kombinacijah. Pesperktiva njegovih pesniških tvorb je izrazito odprta, fragmentarna in pomensko nezaključena. V svojih pesmih Ališanka, kakor tudi pravi v že omenjenem intervjuju, preigrava različne vloge, od katerih nobena ne prevzame izključnega primata; to je svet, v katerem ni nikogar, ki bi lahko prevzel glavno vlogo.

Ališankovo pesnjenje se odvija v odsotnosti nekega zavezujočega osebno-eksistencialnega temelja in v grenko-sladki zavesti o ontološki relativnosti resničnosti, kar je verjetno povezano z značilno lahkotnim tonom v obravnavi snovi, ki vzbuja pesnikovo pozornost. Ko ga berem, imam občutek, da se njegove pesmi dogajajo v zraku, kot da bi bile odvezane od teže naših okornih teles, brez katerih zemljani v vsakdanjem življenju sicer ne znamo preživeti. V tem odprtem in zračnem prostoru je "pesem le plod naključnih srečanj v sončni legi tišine", kot beremo v pesmi litovsko poletje. Ta srečanja so, če dam za zgled kar prvo pesem v knjigi z naslovom epikurejska jesen, pogosto zabavna in duhovita, bralec je soočen s slikovitimi podobami in iskrivimi domislicami lirskega subjekta. Nasploh je slikovita, včasih že kar vratolomna fantazija eden od najmočnejših adutov Ališankove poezije, vendar ta fantazijska okretnost ne vodi nujno v svetle in sončne prostore. Pravzaprav se tudi tam, kjer so pesmi iskrivo zabavne, sočne in zelo okretne (tak vtis sem dobil pri začetnih pesmih iz zbirke Exemplum), zdi, da jo to le zavajajoča površina nad skritimi, pridušenimi tesnobnimi slutnjami. V zadnjih pesmih knjige, tistih iz zbirke Samo črtkane črte hrbtenice, pa praznina, občutki bivanjske zapuščenosti, samote in žalosti pritiskajo vse bolj v ospredje. Ališankove pesmi evocirajo nalomljen, iznakažen, globinsko melanholičen svet, vpričo katerega tudi njihov zračni, lahkotni naboj včasih kloni. Vsekakor poezija na ravni svojega časa!

Iz oddaje S knjižnega trga.