Pri tem je zelo dosleden. V uvodu pilot in glavni stevard sporočita potnikom osnovna navodila in informacije o poletu. V zadnjem poglavju so opozorila že bolj dramatična, saj se letalo približuje osrčju nevihte, ki zna po besedah pilota in stevarda povzročiti precej neprijetne, vendar ne usodne posledice. Ta preprosta oblika z začetkom in približevanjem koncu nekega poleta, ta skupna pot petstotih potnikov se razdrobi v toliko zgodb, kolikor je parov, katerih dialogi so zajeti v romanu. Osemnajst poglavij besedila v narekovajih pri branju ne pušča nobenega oddiha, kakršnega včasih najdemo v opisih, razlagah, v piščevih refleksijah. Dialogi so zato gostobesedni in polni, občasno se sprašujemo, kdo kaj reče ali razlaga, vendar to ne vpliva na končno podobo posameznih poglavij, zgodb, katerih konci presenetijo z nepričakovanimi obrati, in prav ti dajejo branju posebno draž. Roman izzveni kot omnibus premišljevanj o svetu, o ljudeh in življenju, da se zdi, kot bi jih prav višina 12.000 metrov izostrila in razbremenila siceršnje teže zadržkov.

Roman Besede nad oblaki zajema prav vse aktualne nesrečne pojave na tem planetu, kot so vojne, revščina, lakota, izkoriščanje ljudi, naravne katastrofe in človekovi uničevalni posegi v naravo. Petsto potnikov na letalu je vzorec za vse človeštvo, letalo prispodoba planeta na robu prepada. Pogovori med potniki so zgodbe o ljubeznih in partnerskih odnosih v vseh različicah, o spolnosti, prostituciji, strahovih, o vprašanjih Boga in religij, o fanatizmu, vprašanjih umetnosti, izvirnosti, iskrenosti in neiskrenosti, o boleznih, umiranju, smrti, o malih prevarah, velikih goljufijah, davčnih utajah, o tekmovalnosti, pohlepu, zločinih, kaznih ter maščevanjih. Pogosto si sopotniki izrekajo bojazen o morebitni katastrofi njihovega poleta. V romanu prevladujejo pesimizem, razočaranje in svetobolje.

Nekaj obližev na prevladujoči ton polaga prvo poglavje, pogovor med očetom in sinom, osemletnim dečkom, ki, kot zvemo pozneje, celo prepreči sproženje bombe na letalu. Čeprav zveni skoraj naivno, je prav ta otroška želja po ponovni združitvi ločenih staršev in hrepenenje po materi, h kateri ga spremlja oče po dveh letih materine odsotnosti, povzročila preblisk človečnosti kot bilko upanja v svetu, v katerem niti otroška nedolžnost ne šteje več. Seveda so razmisleki in spraševanje znak treznega razuma, zvijačnost in laži včasih pogoj za preživetje, a ljudje, čeprav tudi sami nepopolni, se v stvarnosti (bralci pa v literaturi) razveselimo likov in dejanj, ki presvetlijo sivino in žalost ter povrnejo vero v dobro.

V pogovorih med sorodniki in partnerji, ki na dolgem letu razrešujejo svoje odnose, se postopoma razkrivajo zamolčane skrivnosti, skrivni nameni, nedolžne ali zahrbtne zvijačnosti. Potniki, ki so naključno razporejeni na sosednjih sedežih ter dovolj radovedni in odprti, da načnejo pogovor, si v igri podajanja nasprotnih mnenj na koncu snamejo maske. Velika večina potnikov je zatopljenih v spremljanje gibanja letala na zaslonih ali v gledanje filmov in molk. V človeškem vzorcu je to molčeča, ravnodušna in vase zaverovana brezbrižna množica.

Roman vsebuje številne podatke o letalskih katastrofah in izginotjih, celo statistične podatke, več kot nazorno poroča o vseh vrstah nesreč, boleznih in tragedijah, razčlenjuje verjetnosti in naključja, analizira vraževerje. S tem naj bi pravi ali samooklicani zdravilci med potniki drugim pomagali premagovati strahove ali dokazovali vzroke in posledice tragičnih dogodkov. Izkaže se, da so poti in usode nekaterih potnikov prepletene, vendar ostajajo na ravni parcialnosti in ne posegajo bistveno v osnovno zgradbo romana, čeprav bodo nekatere goljufije razkrite in nekatere storilce na letališču že čakajo organi pregona.

Napredek znanosti in tehnologije ima lahko uničevalne posledice in besedna umetnost so zgolj ponovitve, vse je reinterpretacija in imitacija že zapisanega. Pesniki nimajo moči, da bi se približali pravi substanci, ki jo nosijo v sebi, vse je le približek poezije z veliko začetnico. Je izvirnost sploh še mogoča, se sprašujejo pisatelji med potniki na letalu. Je med potniki zato toliko citatomanov, ki se v pomanjkanju lastne izvirnosti in ustvarjalnosti urijo v pomnjenju in reproduciranju misli znanih osebnosti in stavkov iz literature? Potujejo na tekmovanje v Brisbane, na katero je prijavljenih 400 tekmovalcev z vsega sveta. So oni zrcalna podoba nemoči ustvariti nekaj novega? So mejnik, do katerega so prišli sodobni ustvarjalci? Ali je to zgolj opozorilo in želja po preseganju slepega kopiranja brez navdiha? Končnih odgovorov na ta in številna druga vprašanja in premišljevanja ni, vse je odprto in tudi usoda poleta 2191 Singapore Airlines je prepuščena naši domišljiji.

Nada Breznik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)