Zaradi Trsta je bila tedaj na nogah celotna domovina. Josip Broz - Tito je prihrumel na Okroglico v Vipavsko dolino in bojevito nagovoril več kot 200.000-glavo množico. Vse skupaj je preraslo v splošno rožljanje z orožjem in razkazovanje vojaške moči ob meji.

Med mobiliziranimi naj bi bil tudi nesrečni ravnatelj, a je z nesrečnim vzklikom v trenutku postal moteč protidržavni element. Za takratne čase bogoskrunska kletvica namreč še isti dan pride na ušesa agentom jugoslovanske varnostno-obveščevalne službe. V Ormož prihrumita višji inšpektor Uprave državne varnosti, bolj znane kot UDBA, in kapetan 1. klase, visoki uslužbenec vojaške protiobveščevalne službe KOS. Začne se mučno celonočno zasliševanje. Ravnatelj je postavljen pred kafkovsko preizkušnjo vzdržljivosti negotovega kvazisodnega procesa, ki naj bi v danem položaju napovedoval vsaj tako imenovano družbenokoristno delo na Golem otoku. Tega se zaveda tudi osrednji protagonist romana in hkrati osrednja priča na omenjenem procesu. Na zaslišanje je namreč poleg ravnatelja priveden tudi Franc Mikša starejši. Kot prekaljen borec treh armad in spreten govorec poseže po preverjeni metodi, ki spominja na pripoved Šeherezade in zgodb iz 1001 noči. Zaveda se, da je prijateljevo preživetje odvisno od njegovih izjav, zato z retoričnimi zvijačami zasliševalce preslepiti in odvrniti od nadaljevanja pregona.

Pisatelj Mikša torej v romanu Klinc, pa še Trst v vlogi vsevednega pripovedovalca popisuje biografsko zgodbo očeta Mikše starejšega. Ta se na zaslišanju silovito in preprosto vrača v obdobje templjarjev, pretresa dimenzije križarskih pohodov v Sveto deželo, niza vzporednice med lovom na čarovnice in bolj ali manj podobnimi zasliševalskimi metodami zloglasnih obveščevalnih služb ali z interpretiranjem islamske, krščanske, zahodne, primorske, štajerske, kot tudi krajevne zgodovine vzbuja občutek, da je primarni dogodkovni prostor romana prej nekakšen antični filozofski simpozij kot policijska postaja, kjer zaslišuje zloglasna Udbe.

Karakterno lahko protagonista Mikšo v romanu Klinc, pa še Trst označimo za nekakšnega novodobnega Sokrata, ki se pred agenti oziroma pred svojim učenci kot izkušen peripatetik poljubno sprehaja po zgodovinski premici in poučuje in razsvetljuje tam zbrane. Zasliševanje ni zasliševanje, temveč kot pravi antični simpozij podkrepljeno z izdatno mero alkohola in hrane, na način, kot se je za tovrstne debate pač od nekdaj spodobilo. Iracionalni, občasno religiozno obarvani fragmenti, nadgrajeni z domala dokumentaristično-enciklopedičnim pristopom, zato v romanu Klinc, pa še Trst delujejo vsaj nekoliko naivno, hkrati pa bralcu ponujajo nadvse dinamično branje.

Robi Šabec, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).