Kronika priča navijalca, mamutsko delo, ki v slovenskem prevodu Iztoka Ilca šteje skoraj sedemsto strani (v angleških prevodih so številna poglavja preprosto črtali), je žlahten predstavnik prve kategorije, skoraj magičnorealistična fikcija z izdatnim številom karizmatičnih stranskih likov ter pasivnim in zdolgočasenim osrednjim junakom, tridesetletnim Torujem Okado, lahko rečemo kar netipičnim Japoncem, ki pusti službo odvetniškega pripravnika in se v hiši na obrobju Tokia predaja brezdelju. Torujeva pasivnost, nezainteresiranost in poklicna neambicioznost bodo hitro na resni preizkušnji, padel bo namreč v spiralo nerazložljivih situacij, opravka bo imel s kopico neznanih, skrivnostnih, ciničnih, agresivnih ali preprosto neoprijemljivih likov. Najprej iz hiše izgine mačka, ki sta jo z ženo poimenovala po njenem arogantnem in povzpetniškem bratu; kmalu zatem ga začne po telefonu nadlegovati neznan, spolno potentni ženski glas; na vrata potrka ženska, ki baje vidi prihodnost; obišče ga prerokovalec, poročnik iz druge svetovne vojne; spoprijatelji se s šestnajstletnico, katere vrt meji na "prekleto" posestvo z izsušenim vodnjakom, ki bo postal osrednji simbolni povezovalec z japonsko militaristično preteklostjo v Mančuriji in Mongoliji ter metafora Torujeve introvertirane osame.

To je samo peščica incidentov, ki se navezujejo na osrednji dogodek, izginotje Torujeve žene Kumiko. Ni je več. Odšla je brez vsega, pustila mu je zgolj pismo, v katerem mu sporoča, da se ne bo več vrnila. Kronika ptiča navijalca je do neke mere tipična pripoved o malem, nepomembnem sleherniku, ki pade v kafkovski svet nerazložljivih dogodkov. Razlikuje se po tem, da v Murakamijevi obravnavi ta svet ni njuno moreč ali fatalističen, temveč absurden in celo komičen. Imena stranskih likov so pomenljivi označevalci tega cirkuškega vrtiljaka, ki ga Toru ne zmore osmisliti: Malta Kano, Kreta Kano, Korzika Kano, Kumina in Cimet Akasako. Šestnajstletna soseda May Kasahara Toruja preimenuje v Ptiča navijalca, nikoli videnega in redkega ptiča, ki ga Toru zgolj sliši s svoje terase. Neoprijemljivost likov in nerazložljivost dogodkov, ki se vsakodnevno in vse bolj intenzivno dogajajo Toruju Okadi, morda najlepše razloži pogovor z "medijem" Malto Kano, ki naj bi s svojimi sposobnostmi pomagala najti mačko, nato pa še ženo. Na Torujevo provokativno vprašanje, "katero stran zagovarja", odgovori zelo eksaktno: "Na nobeni strani nisem, v tem primeru ni strani. Kaj takega tudi ne obstaja. To ni zadeva, ki bi imela zgoraj in spodaj, levo in desno, spredaj in zadaj." Toru Okada se znajde v vrtincu dogodkov, ki jim ni kos in jim noče pripadati. Rad bi spet videl svojo ženo, toda vrne se samo maček. Zato se Toru najbolje počuti na dnu izsušenega vodnjaka, kjer se med drugim sprašuje, ali zgodba poročnika iz druge svetovne vojne - ko je bil, odvržen na dno globokega vodnjaka, vsak dan deležen samo nekaj minut sončne svetlobe -, ni prispodoba njegovega dolgočasnega, nezanimivega in neambicioznega življenja.

S Kroniko ptiča navijalca je Murakami leta 1995 tudi v domovini omehčal večino najsrditejših kritikov, ki so piscu od nekdaj očitali, da ni "dovolj japonski". Prelomni roman, ki je tako po obsegu kot eksperimentalni formi pomenil odločen korak naprej, zaradi številnih obsežnih pripovednih odvodov in nihanj med realnim in namišljenim morda deluje neenotno, ampak tega pa smo pri Murakamiju že vajeni, svojih romanov namreč nikoli ne strukturira vnaprej, temveč preprosto pusti, da ga pripoved odnese v neznano. Po drugi strani gre za razburljivo, nikoli dolgovezno prozo, ki jo med drugim krasi skorajda joyceovska raznolikost literarnih oblik, od časopisnih člankov, spominov, "flashbackov" do pisem in računalniških klepetov.

Kronika ptiča navijalca verjetno ni Murakami za začetnike; ob prvem srečanju z japonskim posebnežem bi zaradi pripovednih meandrov marsikdo utegnil obupati in ga odpraviti kot nerazumljivega eksota, no, za rednega spremljevalca bo Kronika obveljala za nepogrešljivi del sodobnega literarnega kanona.