Avtor si zastavlja vprašanja o polpretekli zgodovini, ki nam je zavoljo zadostne oddaljenosti oziroma menjave politično-ekonomskega sistema, ki nas je doletel med njo, ravno prav nedostopna, neznana in prav zato tudi zanimiva. Kako upovedati takšno pripoved? Skozi lik otroka, najstnika, skratka osebe, ki še ni doživela dovolj časa, da bi lahko razumela njegov razvoj, velike politične premike, in ki naj ne bi bila tako zelo obremenjena z njimi. Tovrsten pristop je morda še posebej značilen v postjugoslovanski ali pa kar postsocialistični literaturi, kamor lahko, morda ne toliko duhovno-zgodovinsko, prav gotovo pa časovno-prostorsko, umestimo tudi Igorja Marojevića.

Toda, ali obstajajo tudi točke, na katerih se Mamina roka odmika od morebitnih pričakovanj, ki se nam porajajo ob branju besedil iz omenjenega nabora? Teh ni najti v samem načinu upovedovanja. Mestoma najstniška perspektiva osrednjega protagonista, njegove spolne izkušnje, vprašanja umeščanja v primarno družino, spominov na specifike okolja, v katerem je odraščal in kakršnih se bržkone spominjajo vsi posamezniki, ki jih je mogoče umestiti v njegovo generacijo, so prej skupne točke številnih romanov, kratkih zgodb in celo pesmi, o katerih govorimo. Morda je v tem pogledu razlika predvsem ta, da Marojević o tovrstnih zgodah in nezgodah govori na izrazito privlačen način – z ravno pravšnjim številom odprtih mest po eni strani in veščim, a zelo dostopnim in klepetavim jezikom, pri čemer gre pohvala tudi prevajalcu Juriju Hudolinu.

Kljub temu je pri Marojeviću najti nekaj posebnosti. Zgodba se začne s selitvijo junaka gimnazijca in njegove matere v Novi Vrbas, v hišo tete Bojane. Razlog za selitev je potres v Črni gori, kjer sta živela poprej, izolirana od družinske zgodovine. Zdi se, da je prav ta splet dogodkov tisti, ki pri protagonistu povzroči hitro ali celo prehitro odraščanje. Iz individualističnega posameznika mora nenadoma postati bitje družbe. Zakaj so se starši ločili? Kakšno vlogo so imeli Nemci v Novem Vrbasu in nekdanji Jugoslaviji? Kdo je v novem kraju kdo in s kom je simpatiziral med drugo svetovno vojno? Hkrati z odraščanjem se mora torej protagonist tudi začeti opredeljevati, razumeti mora, kakšen je bil svet, ki je sploh omogočil, da je privekal nanj.

In prav na tej točki se začne zgodba protagonista skladati z zgodbo, ki jo vsi kujemo z zgodovino. Roman je napisan kot precizno detektiranje in povezovanje najrazličnejših, včasih povsem zasebnih, spet drugič vsaj lokalnih, če ne kar globalnih političnih dogodkov, ki naj pred nas izrišejo sliko kompleksnega zgodovinskega dogajanja. Toda čemu sploh to početi? Zdi se, da na neki točki tudi protagonista ne vleče več nič drugega kot to, da bi se pač prikopal do resnice, kar ga spravlja v manjši obup in videnje povsem nove slike okolja, v katerem se je znašel.

Ko se protagonist bolj in bolj poglablja v zgodovino in usodo hiše, v kateri živi, večkrat trči ob skoraj nepomembna, partikularna vprašanja, ki imajo le še svoj notranji smisel, medtem ko za junakovo življenje nimajo več pravega pomena. Ali je prav to tista točka popolne umestitve v družbo? Ko se po želji, da bi razrešili vprašanje lastne identitete, zatečemo k tako obsežnim in usodnim vprašanjem, da se nenadoma zazdi, da bi se lahko zrušili pod težo vsega sveta?

Morda. A čeprav se roman konča v temačnejših tonih, ki nam kažejo usodnost časa in rišejo osebne tragedije, se v njih vendarle skriva tudi kanček upanja. Junak na svoji poti odkrije, da stvari niso vedno takšne, kot se kažejo, da je vsaka slika neprimerno kompleksnejša, kot se zdi na prvi pogled, s tem pa tudi odpre prostor za nov poskus razumevanja. Razumevanja sveta in, kakopak, medsebojnega razumevanja.

Aljaž Krivec, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)