V dvanajstih krajših zgodbah se srečujemo z nezrelimi štiridesetletniki, razklanimi med izgubljenimi iluzijami v zagoščavljeni in nejasni zamejski in tudi splošni situaciji, brez velikih upov in pričakovanj in brez pravih ciljev. Pisonovi protagonisti ne najdejo prave poti v življenje in ne prevzamejo odgovornosti. Lovijo se okrog samega sebe in skoraj nikoli ne izpeljejo načrtov. V nasprotju z nekdanjimi Pahorjevimi in Rebulovimi pokončnimi, narodno ozaveščenimi junaki se njihov brezčasni vsakdan pogreza v dolgočasje.

Pisonove zgodbe so večinoma napisane v prvi osebi. Pripovedovalec se oblači v različne kostume, lahko je študent, novinar, ne posebno uspešen umetnik, problematičen katoliški duhovnik, govornik, ki se pred ostarelim občinstvom trudi, da bi nekaj povedal, čeprav ne ve, kaj. Ti sleherniki današnjega časa se sredi cerebralnih googlemapsov, z iPadi in pod pezo brezciljnih sprehodov po cyberprostoru sprašujejo o smislu življenja, vendar ne najdejo odgovora.

Moč Pisonovega pisanja je v ironičnem prikazu zamejskega neherojskega vsakdana in kritični analizi neperspektivnosti sodobne mlajše generacije, ki se verjetno ne loči bistveno od podobnega položaja tržaških Italijanov. Že v njegovem italijanskem prvencu Squarzi - Razparanja smo priča ujetosti v zamejene rituale, značilne tudi za zgodbe v Zasilnih izhodih. Ti v slovensko tržaško literaturo vnašajo nove tone in posebnosti. V knjigi so nanizane različne pripovedi o Trstu, čeprav avtor mesta nikjer izrecno ne omenja. Stvarnosti, ki jo opisuje, se približuje prek posameznih segmentov, protagoniste lovi v značilne monologe in dialoge. Čuti se, da je gledališki človek, ki zna posamezne dogodke oblikovati v zanimive prizore, vendar zgodb nikoli ne razvozla, temveč tok pripovedovanja prekinja s prebliski. Kake priostrene poante ob zaključku po navadi ni. Akterji namreč ne najdejo rešitve in osmislitve, zato se lahko pomikajo le k zasilnim izhodom.

Razmeroma lagodno, neprisiljeno ozračje, napolnjeno s sproščujočo in nekoliko površinsko mediteransko mentaliteto, prebadajo temni podtoni, v katerih občutimo stisko časa, pogreznjeno v zakone trde ekonomije in izgubljeno v upe in obupe vsakdanjega življenja. Pison gleda na zamejeno tržaško slovenstvo s širšega, splošnočloveškega zornega kota. Kljub temu pa je zakoreninjen globoko v tržaškem svetu, ki vsakogar, kdor se za dalj časa ustavi v tem italijansko-slovenskem in nekdaj kozmopolitskem mestu, posrka vase.

"Tržaškost" dogajanja v proznih besedilih Zasilnih izhodov se subtilno zrcali iz občasnih drobnih namigov, vpetih v značilne prizore. Pisonovi protagonisti si na primer pripravljajo kavo skoraj obredno, na religiozen način, in ob čaju vedno znova filozofsko razmišljajo o nevšečnostih in pasteh časa.

Že v prvem besedilu z naslovom O vedno večnem se srečamo s humoristično opisanimi težavami utrujenega, vsega naveličanega mlajšega človeka, ki se je izgubil v mašineriji elektronske tehnike in vidi izhod le še v samomoru. Pisatelj je dogajanje ujel v ironičen splet podpoglavij, ki že z naslovi predstavljajo celotno dogajanje in netragičen razplet: Obril se bom – Zgubil se bom – Ubil se bom – Napil se bom – Se bom – Bil se bom – Prebil se bom.

V groteskne razsežnosti se razraste opis dogajanja v domu za ostarele, kjer še zelo živahna starka v krogu zdolgočasene družine in različnih gostov praznuje stoletnico. Središčni del te zgodbe z naslovom Gran finale se razpleta ob razglabljanju medicinske sestre, ki s skrivnostnim zdravilom skrbi, da stanovalci dóma mirno za vedno zaspijo.

Pison opisuje ljudi na robu, čudake, osamljence. V besedilu Po tebi v pogovoru s samotarjem spoznamo Petrovo nedonošeno ljubezensko zgodbo. V Slabi pravljici so pravljični modeli duhovito postavljeni na glavo – volk na primer "zasleduje Rdečo kapico, ker je pedofil". Pred pripovedovalcem, ki si gre pripravit dobro kavo, se kmalu zatem pojavi vsemogočni Duhec, ki baje izpolni tri želje. Tretja želja bi naj bila taka, da bi imel pripovedovalec še tisoč želja, vendar ga nesramni Duhec ironično zabije z besedami: "Ej, ali si ne želiš dobre kave?"

Besedila so vedno znova prepletena z erotičnimi namigi. V humoreski Krvavo ozvezdje spoznamo pripovedovalčeve številne ljubezenske dogodivščine. V spalnici so vse protagonistke v vojni s komarji in rdeči madeži na stenah se razraščajo v "krvavo ozvezdje".

V daljšem tekstu Identiteta črne maše nas pisatelj ob opisu satanističnega obreda sooča z nedonošeno narodnostno tematiko na Tržaškem. Pod izbočeno steklo postavi zaprašeno družbenopolitično resničnost in jo kritično poveže s politično razcepljenostjo in pomanjkanjem razsodne perspektive v boju za narodne in politične pravice ne le pri Slovencih, temveč tudi pri Italijanih in Furlanih. Motiv črne maše v podzemeljski jami z žrtvijo – "nedolžno devico", ki se v plesu sleče do golega – nekoliko spominja na Sanjsko novelo avstrijskega pisatelja Arthurja Schnitzlerja, vendar je pri Pisonu zakonsko krizo nadomestil ironičen zaris krize vseh tržaških narodnih skupnosti.
Vsekakor Pisonov ironično večsmerni in nekonvencionalni splet dvanajstih proznih besedil Zasilni izhodi ponuja ne le izzivalen, temveč tudi bivanjsko osmišljajoč pogled na sedanje zunanje in notranje življenje ljudi ob Tržaškem zalivu.

Lev Detela; iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS). Celotni oddaji lahko prisluhnete v priloženem avdioposnetku.