S katero plastjo je prepričal domače ljubitelje kriminalke, lahko samo ugibam, toda zagotovo je ena izmed odlik romana, ki prikaže norveško kolaboracijo s tretjim rajhom in navzočnost neonacizma v sodobni norveški družbi, skratka, da vsebuje številne družbene elemente, ki niso ravno značilni za žanr kriminalke.
Seveda pa večplastna upodobitev psihopatologije družbe ni glavni razlog za prepričljivost Nesbøjevega literarnega sveta. Nasprotno, kriminalka stoji in pade ob vprašanju, koliko pisatelju uspe vtkati dialektiko zločina, najpogosteje umora, v širšo družbeno sliko. V Taščici je pisatelju to še kako uspelo, predstavil pa je tudi svojega romanesknega junaka, ki se je vrnil še v romanih Brezskrbno in Pentagram. To je višji inšpektor Harry Hole, precej impulziven in intuitiven obstranec, ki se ne bori zgolj proti zločincem, ampak tudi proti zasvojenosti z alkoholom. Je izrazit solist, ki se v čredni skupnosti ne počuti najbolje, najde pa tu in tam kakšno sorodno dušo. Zato je že kar presenetljivo, da se tako dobro razume z nadrejenim – morda pa mu šef marsikaj spregleda tudi zaradi njegove učinkovitosti.

Toda Nesbø je nepopustljiv. Blato, v katero se pogreza njegov junak, je od strani do strani, iz knjige v knjigo globlje. To velja tako za roman Brezskrbno kot tudi za Pentagram, še huje, na začetku tega romana norveški detektiv samo še čaka, da se v službo vrne veliki šef in podpiše odločbo o njegovi odpustitvi. Toda ko se že zdi, da bo Hole preostalih nekaj dni preživel v miru, se stvari začnejo zapletati. Najprej najdejo umorjeno žensko. Zaradi inscenacije (na umorjeni najdejo tudi rdečo peterokrako zvezdo) in vrste podrobnosti je še kako očitno, da je v zdolgočasenih poletnih dneh, ko je večina ljudi na dopustu in je mesto bolj ali manj prazno, začel svoj pohod serijski morilec. Harry Hole, ki je v preteklih letih rešil že kar nekaj zapletenih problemov, se tako čez noč znajde do vratu v reševanju umora, kmalu pa tudi umorov.
To pa sploh ni edini izziv, ki davi inšpektorja. Njegov sodelavec Tom Waaler, za katerega Harry Hole sumi, da je povezan s trgovino z orožjem in z neonacističnim podzemljem (bralec pa to tudi zagotovo ve), postane vodja preiskovalne skupine, ki išče množičnega morilca, hkrati pa kolegu, ki bo kmalu ostal brez službe, ponudi, naj zanj opravlja umazane posle. In kot da še to ni dovolj, je tudi Holejevo ljubezensko življenje v vzvratni prestavi. Tako črno pisatelj naslika eksistenco svojega detektiva, hkrati pa dodaja nove in nove drobce sestavljanke. Prav dialektika psihologije glavnega junaka in stranskih likov (Tom Waaler je antologijski sociopat, primerljiv s soimenjakom Tomom Ripleyjem Patricie Highsmith), opisov preiskovalnega detektivskega dela, zagonetno nastopanje morilca in spretno zavajanje bralca ustvarijo zelo napeto in hkrati precej prepričljivo zgodbo. Eden redkih očitkov pisatelju je morda, da ni izviren pri zasnovi morilca in njegove metodologije. Nesbø si je zaplet izposodil oziroma – z nekoliko prijaznejšimi besedami – je uporabil podoben tloris kot Agatha Christie v romanu Umori po abecedi, vsaj z razmerjem med romanesknim junakom in enim izmed stranskih likov pa nekoliko spominja na roman Nikoli več na svidenje ameriškega pisatelja Raymonda Chandlerja.
Seveda upam, da nisem povedal preveč, kajti Pentagram je dobra kriminalka, vredna konca tedna. Vprašanje pa seveda je, ali si Jo Nesbø res zasluži oznako, ki jo je založnik natisnil na sicer zgledno urejeni knjigi, namreč da je nesporni kralj skandinavske kriminalke. Stieg Larsson je namreč s svojo trilogijo še kako radikalen in brezkompromisen, njegova dialektika preteklosti in sodobnosti pa nič manj srhljiva kot Nesbøjeva, kvečjemu še bolj. In tu je seveda še Henning Mankell: njegovi zapleti so dobri, predvsem pa je njegov Wallander še kako živ lik iz krvi in mesa. Izbira kralja v literarni republiki je zato zelo nehvaležno početje, to pa je sicer edini na prvi pogled viden spodrsljaj, pa še tega ni zagrešil Jo Nesbø.

Marko Golja, radio ARS