John Lennon je živel in umrl v obdobju pred računalniki, elektronsko pošto in Twiterjem, tviti ter tvitarji, zato je pisma in razglednice, namenjene družini, prijateljem, občudovalcem, tujcem, časnikom.
Poleg hkratnega izida v več jezikih knjigo druži z izvirnikom tudi enako oblikovanje: na belem ovitku sta preprosta skica – nekajpotezni avtoportret Johna Lennona – in njegov podpis, zajetna štiristopetdesetstranska notranjost pa je prava poslastica ne le za Lennonove oboževalce, ampak tudi za vse sladokusce dobrega in bogatega grafičnega oblikovanja. Preslikave Lennonovega pisanja so pogosto opremljene z njegovimi risbami, polno je fotografij in zanimivega veznega besedila v zgodbarskem slogu, na koncu pa je objavljena še transkripcija vseh, skoraj tristotih objavljenih pisem in zapisov v angleškem jeziku. Pisma je zbral in uredil Hunter Davies, avtor velike avtorizirane biografije Beatlov, ki jo je pred tridesetimi leti v slovenščino prevedel Tomaž Domicelj. Zaradi odličnega poznavanja ne le Beatlov, ampak tudi njihovih družin, prijateljev, glasbenikov, producentov … in seveda neumornega brskanja za pismi, ki jih je nabiral pri posameznikih, v starinarnicah in dražbenih hišah po vsem svetu, je Daviesu – kljub poplavi tiskanega gradiva o Beatlih in tudi posameznih glasbenikih, še posebej o Johnu in Paulu – uspelo sestaviti še nepovedano zgodbo in javnosti predstaviti še enega, celo njegovim zvestim privržencem neznanega Johna Lennona.
Knjiga, ki odkriva Lennonovo intimno osebnost – ne prek prijateljev, sorodnikov ali žena, ampak z njegovimi lastnimi besedami – je namenjena predvsem oboževalcem. Zanje je skoraj obvezno branje. Verjamem, da si vsak Lennonov ‘fen’ srednjih let s kateregakoli konca sveta v spomin nemudoma prikliče tisti usodni osmi december. Kdor je v tistih časih pisal dnevnik, je v njem gotovo omenjena njegova smrt. In če smo Lennona takrat oboževali – ne le zaradi odličnih skladb, ampak tudi zaradi ostrega jezika, ciničnih šal in angažiranega uporništva – ter ga pomilovali, ko se je spečal s tisto nemogočo Yoko Ono, koliko bližji nam šele postane po branju njegovih pisem, v katerih se iz zvezdnih višav spusti v vsakodnevne nižave in pred nami zasije predvsem kot človek.
Ranjeno otroštvo, divja hamburška leta, popolna spojitev z Yoko, izpolnjeno hrepenenje po Ameriki, razhod s Paulom, nostalgija za sorodniki v Angliji, dolgo pričakovani otrok, samozadostnost družinske idile in tik pred smrtjo spet ustvarjalni izbruh, ki je napovedoval prihod novega, zrelega, prečiščenega Johna Lennona … V pismih, posvetilih, navodilih, seznamih, vprašalnikih, pozdravih, pripombah, nagajivih risbicah se nam brez leporečenja plast za plastjo razkriva John, kakršnega nismo poznali: egocentričen, ljubeč, zafrkantski, prestrašen, hrepeneč, zabaven, pedanten, nor, bojevit, jeznorit, prostaški, trapast, zaskrbljen, poetičen … poln vrlin in slabosti; vsakdanji John, s katerim se velikokrat lahko poistovetimo in nam je zaradi tega še ljubši. Vsestransko nadarjen umetnik, ki bi namesto glasbenika prav lahko postal pisatelj, novinar ali slikar. Zvezdnik, ki odpisuje oboževalcem (oboževalki Joan je v pismu iz leta 62 na njeno željo priložil trzalico in podpisan prazen zavojček cigaret); sam izdeluje in pošilja božične voščilnice, ukrojene za vsakega posebej; se skuša leta 67 spraviti z očetom: “Vem, da bo malce nerodno, ko se bova prvič srečala, in mogoče bo tako še med nekaj naslednjimi srečanji, vendar mislim, da je za naju še upanje,” piše. Ali pa simpatično začenja sporočilo za svojo gospodinjo: “Moja tadraga tastara Dot”. Prijatelju Bobu iz Japonske pošlje razglednico natrpane ulice s sporočilom: “Živjo Bobby, a ti to vohaš? Daljni vzhod, stari. Z ljubeznijo, John&Yoko.” Paulu je leta 1971 napisal: “Glede New Yorka si imel prav! Res mi je všeč; SAMO TU SE DA ŽIVETI. (Poleg vsega drugega te pustijo pri miru!)”, a je do Amerike tudi kritičen, kar izrazi na ovitku delovne kopije plošče, ki jo je leta 1972 podaril neznanemu obdarovancu: “Življenjski slog nam določajo drugi, priložnosti nam določajo drugi, našo vlogo v družbi določajo drugi … v tej družbi ni treba biti temnopolt za to, da si zamorec … večina ljudi v Ameriki je zamorcev.” Vse do tiste najbolj pretresljive izjave v pismu sestrični Lieli leta 1979: “Naslednje leto jih bom dopolnil 40 – upam, da bom zdaj začel živeti – tj. prileglo bi se mi malce manj‘težav’ in več – česa? - ne vem.”
V uvodu je Hunter Davies zapisal: “John Lennon je živel in umrl v obdobju pred računalniki, elektronsko pošto in Twiterjem, tviti ter tvitarji, zato je pisma in razglednice, namenjene družini, prijateljem, občudovalcem, tujcem, časnikom, raznim organizacijam, odvetnikom in pralnici napisal na roko ali natipkal.” Lennonova Pisma nam torej prinašajo še eno pomembno sporočilo, morda celo opomin, kaj vse izgubljamo v dobi medmrežja in instantnih sporočil. Se pa zato s toliko večjim užitkom vržemo v prebiranje svoje stare pisemske korespondence – če se nam jo je pač zdelo vredno shraniti.
Katarina Mahnič, radio ARS
John Lennon je živel in umrl v obdobju pred računalniki, elektronsko pošto in Twiterjem, tviti ter tvitarji, zato je pisma in razglednice, namenjene družini, prijateljem, občudovalcem, tujcem, časnikom.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje