Prva knjiga britanskega fotografa Marca Crica prinaša štirinajst receptov, ki pa niso kar kakšni ali navadni recepti, temveč so recepti, napisani v slogu velikih književnih velikanov, kot so npr. že Kafka, Homer, Chaucher, Jane Austen, Virginia Woolf, Irwin Welsh (tisti, ki je napisal roman Trainspotting, po njem pa je nastal še bolj znan film) in drugi. Vsekakor pisateljeva ideja o tem, da bi bilo nadvse zanimivo izvedeti, kako bi bilo na večerji z enim izmed njih, niti ne stoji na tako majavih nogah, težavnejše se zdi ponarejanje njihovega sloga. Saj veste, ponarejena slika nikdar ni izvirnik, in to velja tudi za literaturo.

Vsak recept je uokvirjen v zgodbo, ki se giblje v duhu obravnavanega pisatelj; naslovna Kafkova juha je pripoved o skrivnostnih uradnikih, ki se nenadejano znajdejo pri nekem K., ta pa jim poln nesamozavesti kuha juho iz alg, gobic in tofuja. Jajca (kar je verjetno precej pomenljivo?!) à la Jane Austen so le razvlečeno tuhtanje dveh angleških podeželskih (plemiških) gospodinj, kakšna jed bi najbolj ugajala prihajajočemu tujcu. Kakšno zvezo pa ima Marcel Proust s tiramisujem, pa kljub spominskih reminiscencam spisanega recepta ostaja nejasno.

Predvsem je glavna težava Kafkove juhe dejstvo, da je Cric v preveliki želji po avtentičnem slogu pisateljev na mnogih mestih precej nejasno opisal potek priprave jedi, kar seveda zmanjšuje glavni namen knjige. Recepti naj bi bili pač vedno jasno napisani, ne glede na to, če so preoblečeni v "literarno" preobleko. Treba pa je priznati, da se med štirinajstimi jedmi najde tudi kakšna zanimiva, kot je tudi kakšna navezava na določenega avtorja dokaj zabavna.

Čokoladna torta à la Irvine Welsh je tako precej verjeten posnetek življenja nekega džankija: "V pisker zabrišem puter in pržgem plin. Ko se stopi, stresem not cukr in gledam, kako bela zrna ratujejo rjava tekočina. Čist se stopijo; ziher dobra roba za popizdit. Roke se mi tresejo, ko sipam kakav v skledo, ko pa vržem not še kos čokolade, blazn uživam, ko se tud ta čist prec stopi. Res dobr mi gre od rok, jebenti." Ali pa Nadevan piščanec brez kosti à la markiz de Sade, kar se spričo tega, da je bil markiz le 'utemeljitelj' sadizma zdi precej posrečena domislica, pri tem pa tudi nekakšna kritika vegetarijancev, kar je v duhu uživaškega de Sada kar na mestu: "Zunaj je sodnik počasi odvijal omot in prikazala sta se dva sveža mesnata piščanca, ležeča na hrbtu. Videla sem, kako so mu zasijale oči, potem pa se je začel z njima pogovarjati: 'Kaj imamo tukaj? Dva poredna ptička.' Medtem ko je govoril, je enega igrivo plosknil z dlanjo.
'Morali vaju bomo naučiti kozjih molitvic.' Stisnil je najprej enega, potem drugega. 'Ničesar se vama ni treba bati, piščančka moja draga, kajti pokvarjen sem jaz, ne vidva. Jaz bom kršil božje zapovedi in bom zato najstrožje kaznovan, medtem ko bosta vajini nedolžni dušici uživali v raju.'

Manj posrečena se zdita Zajčja obara po Homerjevo in v dramskem dialogu opisan opečenec s sirom:
HURLEY: "Nimam ti kaj ponuditi. Že celo večnost nisem bil v trgovini. Ali bi opečenec s sirom?"
CLACK: "Kakšnim sirom?"
HURLEY: "Z mocarelo."
CLACK: "Z moca kaj?"
HURLEY: "Z mocarelo. Italijanskim."
CLACK: "To pa ne. Raje bi sam opečenec."

No morda pa le najdete odgovor na vprašanje, kako bi bilo na večerji s Kafko, Jane Austen ali Raymondom Chandlerjem, ali vsaj s kakšnim posnetkom katerega izmed njihovih junakov. In nenazadnje morda je avtor receptov želel zmesti bralca in ga postaviti ne mejo realnega s fiktivnim ali kar med kuhinjo in prostor za branje knjig.

Lejla Švabić