Samo Rugelj je priznan strokovnjak na področju slovenskega knjižnega založništva, torej njegovo razmišljanje v povezavi s knjigo nujno teče v smeri založništva in tovrstnega posla, ki (hočeš-nočeš) javnosti dostavlja knjižne novosti in polni naše – ali pa knjižnic – knjižne police. Založniki pa seveda odgovarjajo na povpraševanje. To pa, glede na izsledke nedavne raziskave o naših bralnih navadah, vse bolj plahni – kar nam jasno daje vedeti že naslov knjige.

Rugljevo razmišljanje gre seveda v smeri založništva, vendar je prav presenetljivo, kako je knjiga, posvečena knjigam in branju, berljiva in zmožna pritegniti širok krog bralcev. To pa predvsem zato, ker Rugelj v svojem razmišljanju ni ozek, temveč se loti svojega premisleka skozi širšo družbeno sliko, v kateri vlada instantno potrošniško zadovoljevanje želje, kjer je vse manj prostora za poglobljeno razmišljanje, vse več pa za hitro konzumiranje mimobežnih lahkotnosti. Tako na primer na poletni petkov večer Konzorcij ostaja prazen, kot ostaja prazna tudi dvorana Komune, ko je na sporedu film evropske produkcije, medtem ko množice drvijo na Trg osvoboditve, kjer je tekma ženske (!) odbojke, ali pa na ad hoc koncert pihalnega orkestra pred Magistratom.

Rugljevo razmišljanje o vse bolj izginjajočem slovenskem bralcu skuša izhajati iz širše perspektive kot tudi zavzema širšo perspektivo, ko se loteva slovenskega založništva, ki ga primerja z založništvom držav nekdanje države (in celo filmsko distribucijo, ki nam je pravzaprav bolj razumljiva kot delovanje založb), in išče vzgibe njegovega delovanja v njegovih začetkih. Torej po osamosvojitvi v 90. letih in celo še prej, ko so male založbe izdajale tudi v visokih nakladah, medtem ko danes v povprečju izdajo manj kot 30 izvodov natisnjene knjige. Podobno pa se godi tudi velikim založbam, predvsem ko pride do izdajanja t. i. elitne literature, ki se je nekdaj v zbirki Sto romanov izredno dobro prodajala (zbirko so tako rekoč kupovali vsi), enakovredna zbirka XX. stoletje pa je že v devetdesetih letih imela le 3.000 izvodov, medtem ko danes Moderne klasike izhajajo le v 400 izvodih, pa še te se slabo prodajajo.

Skratka, za zahtevnejše knjižne naslove, pravi Rugelj, "v Sloveniji leta 2014 o(b)staja zgolj samo še ducat ali dva individualnih kupcev", kar slovenske založnike postavlja v precejšnjo odvisnost od knjižnične nabave, ta pa je seveda odvisna od vsesplošnega okusa povprečnega bralca (ta pa, če sklepamo iz podane družbene slike, izhaja predvsem iz instantnega zadovoljevanja raznih sivin).

To nas ponovno pripelje do bralcev; zanje se je glede na zadnjo raziskavo o naših bralnih navadah izkazalo, da izginjanje na prvi pogled še ni alarmantno, da pa kljub vsemu visoko izobraženi ljudje vse manj berejo, posledično pa tudi tisti bolje situirani za knjigo namenijo najmanj svojih sredstev, kot najvztrajnejše se pri kupovanju knjig kažejo ženske, ki pa večinoma kupujejo (četudi se sliši klišejsko) po trenutnih vzgibih. Po Ruglju ne izginjajo le bralci, temveč predvsem tisti bralci, ki jih sam imenuje resni; torej taki, ki prebrano ponotranjijo in ki imajo nekakšen bralen načrt, po katerem polnijo svoje knjižne police (pa najsi gre za klasično literaturo, strokovno ali pa žanrsko), ti so z založniške perspektive resni kupci, ki svojega početja ne bodo opustili.

Knjiga v naši kulturi ni več statusni simbol, temveč dobrina, ki se bo že nekje dobila, če ne v bližnji knjižnici, pa v prijateljevi ali sorodnikovi, je v veliki večini prevladujoče mnenje Slovencev. Domače knjižnice pa se vse bolj krčijo, čeprav naj bi ameriške raziskave kazale, da otroci družin z dobro založenimi knjižnicami (500 knjig), ne glede na izobrazbo staršev dosegajo boljšo izobrazbo. Zanimivo spoznanje, predvsem zato, ker v povprečnem slovenskem domu po vsej verjetnosti ni prostora za 500 knjig obsegajočo knjižnico, četudi je res, da otrokovo prvo srečanje s knjigo narekujejo njegovi starši (s tem, da mu berejo, in s tem, da sami berejo), v najstniških letih pa najbrž seganje po knjigi resnično določa tudi domača knjižnica.

Rugljeva zbirka esejev se položaju knjige na domačih tleh posveča natančno; ne zanimajo je zgolj bralci, temveč tudi kulturna politika in mediji, kjer je vse manj prostora namenjenega knjigi; med letoma 1993 in 2008 se je število časopisnih člankov, ki so povezani z literaturo, zmanjšalo za 40 odstotkov. Prav tako pa opozarja na tegobe in težave vseh tistih, ki se s knjigo ukvarjajo, od oblikovalca, do lektorja in korektorja, ki imajo vsako leto nižje prihodke ali pa kar odpadejo iz verige sodelujočih. Rugelj se namreč skozi različne prizme posveča predvsem kontekstu založniško-knjigotrškega pogona in vseh vplivih nanj. Vendar pa je Rugljeva knjiga veliko več kot zgolj študija ali razmislek o ozadju slovenskega založništva in naših bralskih (ne) navadah, je tudi kompleksen pogled na našo družbo in njeno kulturo kot tudi kulturno politiko. Ta je, kot je. Morda tudi zaradi izginjajočega bralca.