Pesnik, pisatelj, dramatik, aktivist in ustanovitelj kultne knjigarne in založbe City Lights danes pomeni še zadnji živeči glas, povezan z bitniško generacijo, ki je pomembno vplivala tako na ameriško kot na svetovno poezijo. Kot založnik je namreč bistveno zaslužen za vznik nekaterih bolj znanih literatov te slovite generacije, ki ji v nekaterih značilnostih svoje poetike sicer pripada, a se ob svojem družbenem angažiranju in literarnem eksperimentiranju izpostavlja predvsem kot samosvoj glas, med širnim bralstvom morda najbolj znan po zbirki Coney Island razuma iz leta 1958.

Izid izbora njegove poezije, naslovljen Prvo in zadnje vsega, je dobrodošel vpogled v nekatere bolj izrazite pesniške zbirke, kar bralcu omogoča kronološki prehod vse od avtorjevega začetnega ustvarjanja do današnjih dni. Njegove pesmi so široko odprte življenju in prevpraševanju vloge poezije v njem, lirski subjekt v njih kritično zre iz sebe in se pri tem dotika ne le ameriške stvarnosti, ampak široko zajema iz sveta tam zunaj. Ena bolj izrazitih Ferlinghettijevih značilnosti je namreč razgledanost, ki na področju literarnega zajema iz širne tradicije svetovne književnosti, kar prepoznamo v medbesedilnih naslonitvah na dediščino dekadence, simbolizma in tokov poznejše književnosti, pa tudi v pogostih navezavah na slikarstvo in glasbo, predvsem džez. To je dobro vidno tudi znotraj pesmi, saj kljub prostemu verzu brez ločil ohranjajo zvočnost, ki podobno kot nekdaj pri Whitmanu temelji na vsakdanjem govoru. Ob začetnih vplivih, ki idejno potekajo predvsem v bližini Thomasa Stearnsa Eliota in Ezre Pounda pri eksperimentiranju z vsebino in formo ter e. e. cummingsa in jih je v pričujočem izboru mogoče brati predvsem na začetku knjige, se Ferlinghetti v nadaljnjem ustvarjanju korak za korakom oddaljuje v avtonomno govorico, pri tem pa se vse bolj potaplja v območje vsakdanjega. Prek tega gradi gosto mrežo podob, ki se premikajo vse od banalnih situacij ljubezenskega akta do poezije kot elementa družbenega angažmaja, kot je videti v pesmi Spodnje perilo: "(…) vzemimo na primer steznike / Ti so zares fašistična zarota / ilegalne vlade / saj skušajo ljudi prepričati / v nekaj kar ni resnično (…)".

Ferlinghetti poezijo dojema predvsem kot družbeno preoblikovalno silo, ki mora biti dostopna množicam, kot je mogoče prebrati v pesmi Populistični manifest: "Poezija je javno prevozno sredstvo, / ki vozi občinstvo / na višja mesta, / kamor jih druga vozila ne morejo spraviti." Podobo razmišlja v treh krajših esejih o funkciji poezije, ki so priloženi izboru Prvo in zadnje vsega. V njih prikazuje poezijo kot potreben proces družbenih premikov in tako še nadgrajuje pesmi, v katerih med vsakdanjostjo in ujetostjo v globalni, pogosto krut družbeni sistem domiselno prikazuje človekovo temeljno problematiko. Ta je ponekod podana v pesmih daljšega pripovednega značaja, spet drugič zastopana v pesmih nekoliko krajših verzov in bolj liričnega izraza, ki so tudi sicer dobro zajete v izboru ter prikazujejo avtorjevo raznolikost in na drugi strani nenehno željo po raziskovanju človekovega sveta.

Lawrence Ferlinghetti pri svojih sedemindevetdesetih letih še ni izrekel zadnje besede ob izzivih sodobne družbe. Boj namreč še zdaleč ni končan, beremo ob koncu zadnje pesmi izbora Prvo in zadnje vsega: "Mračno rojevanje ameriškega korporativnega fašizma / Predzadnji neodvisni časopis ki dviga prah / Predzadnja knjigarna z lastno pametjo / Predzadnji levičar ki pričakuje Obamovo nirvano / Prvi krasni dan zasedbe Wall Streeta / ki predstavlja tej celini nov narod!"

Aljaž Koprivnikar, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)